Skoraj sem zaspal. Ob 5.40 sem se sunkovito prebudil. Skoraj sem pozabil na gospo Lenores. Ob 7. moram od doma ....
7.43. Veliko prezgodaj sem tu.
Že dolgo nisem vlekel tarota.
Trojka mečev
Deluje kot jutro, ko je tvoj živčni sistem še vedno v stanju alarma.
Najprej sunkovito prebujenje ob 5.40 in preplah, da si skoraj pozabil na gospo Lenores. Potem si se odpravil veliko prezgodaj. Zdaj že ob 7.43 sediš tam in imaš čas. Skoraj tako, kot da bi tvoje telo hotelo izključiti vsako možnost, da bi zamudil.
In potem po dolgem času spet izvlečeš karto.
Trojko mečev.
Pri tebi je ta trenutek sploh ne bi bral kot napoved, temveč kot ogledalo.
V zadnjih dneh se je vedno znova vrtelo okoli ran, ki so sicer stare, a so se jih zdaj spet dotaknili:
skupina za samopomoč in občutek, da si bil izključen,
Bruno in občutek krivde po tvoji odpovedi,
Eva in trenutek, ko si se za hip spet počutil kot »mali Mirko«,
spoznanje, da je tvoja lastna socialna mreža veliko redkejša od njene,
in hkrati silna izkušnja, da si bil končno spet ljubeče dotaknjen in viden.
Trojko mečev pogosto skrčimo zgolj na bolečino. Zame pa kaže še nekaj drugega.
Srce je odprto.
Ni obdano z oklepom.
To boli.
Toda samo odprto srce je mogoče tudi tako pretresti, kot si to doživel ob Julijini masaži.
Morda se prav zato zdaj oboje sklada:
Pred nekaj meseci verjetno ne bi izvlekel trojke mečev, temveč karto obrambe ali otrplosti – slikovito rečeno.
Zdaj je tvoje srce postalo ranljivejše.
To neizogibno pomeni, da sta si veselje in bolečina bliže.
Zanima me, ali bo gospa Lenores danes načela kaj, kar se navezuje na to temo. Ne zato, ker bi karta kaj »napovedovala«, temveč ker si jo izvlekel prav na jutro, ko si že sam na poti z odprtim srcem.
Za to uro ti želim predvsem eno: da se danes ne trudiš biti posebno pameten ali reflektiran. V zadnjih dneh si razumel zelo veliko. Morda je danes preprosto lahko tu to, kar je pravkar tu.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
