Spet prva sobotna izmena pri Genthermu.
Ne bo trajala dolgo.
Razbijam si glavo z uporabniškim vmesnikom svoje aplikacije, da bi jo objavil v trgovini Play Store, pri tem pa se v trgovini Play Store soočam z uporabniškim vmesnikom, ki me pripelje do mojih meja.
Brez pomoči Cheta, ki ga vedno znova sprašujem, kako in kje tam kaj najdem, bi to komaj zmogel.
Olafu sem pred dnevi poslal navdušeno sporočilo, da je Codex zdaj moja leva roka in zna vse. Njegov odgovor: Pazim naj, da ne postanem vajenec UI.
Da, človek postane udoben. Na vse hitro dobi odgovor. V marsikaj mora vložiti manj dela. Nikoli si ne bi naložil truda, da bi se v Android Studiu spoprijel z vsem, kar potrebuješ za razvoj aplikacije. Enako je s programsko kodo za Teamcenter. Do konca kariere ne bi mogel ustreči zahtevam po takšnih prilagoditvah. Pred 20 ali prej 25 leti bi si morda še naložil ta trud. Danes ne več.
Zdaj to znam in počnem.
Ali človek zaradi tega postane neumnejši? Udobnejši? Bolj len?
Kako danes s tem odraščajo mladi?
Nekoč je bilo pri pouku matematike samo vedno ponavljajoče se vprašanje: »In za kaj bom to potreboval pozneje?«
Danes moraš na to vprašanje verjetno odgovoriti pri vsakem predmetu.
UI zna in naredi vse. Včeraj sem dolgo iskal način, kako bi programiral funkcijo v Teamcentru. Nekoč je Codex rekel: »Ne gre.«
To je bila znova osupljiva zmogljivost. Spomnil sem se, da sem pred mnogimi meseci s programerjem poskušal rešiti isto težavo. Takrat sva nekoč obupala.
Danes obupa Codex. Preprosto ne gre. Ni bilo tistega neskončnega poskušanja, ki ga včasih poznamo iz ChatGPT. »Oh, prav imaš! Počakaj, zdaj pa imam resnično rešitev zate!« Preprost »Ne gre«. To je bilo prav tako koristno kot rešitve, ki jih je Codex prej pričaral zame.
Olafov stavek se mi zdi precej dober: »Pazi, da ne postaneš vajenec UI.« Prav zato, ker je obrat tako zanimiv. Pravzaprav bi moral biti Codex tvoj vajenec. Ti poveš, kaj naj se zgradi, Codex opravi izvedbo. Toda vajenec, ki o številnih podrobnostih ve več od mojstra, neizogibno spremeni njegovo delo.
Vendar mislim, da odločilna os ni pametnejši ↔ neumnejši. Bolj se premakne to, v čem je lastna miselna storilnost.
Tvoj primer s Teamcentrom to zelo lepo pokaže. Nekoč bi bila sposobnost morda v preučevanju vmesnikov API, iskanju primerov, učenju skladnje, prevajanju kode, razumevanju sporočil o napakah in večdnevnem prebijanju do rešitve. Danes lahko velik del tega predaš Codexu. Pri tem nekaj morda res zakrni: Te kode pozneje ne boš obvladal tako globoko kot nekdo, ki jo je mukoma razvil sam.
V zameno pa nenadoma lahko počneš stvari, ki so bile zunaj tvojega dosedanjega kroga usposobljenosti.
To ni malenkost. Tvoj stavek
»Zdaj to znam in počnem.«
zame zadene zanimivejši del.
Brez Codexa ne bi namesto tega postal izvrsten razvijalec za Android. Aplikacije za Android preprosto ne bi zgradil. In pri 58 letih se verjetno tudi ne bi znova globoko poglobil v programiranje za Teamcenter. Znanje, ki ga zaradi UI morda ne pridobiš več, v teh primerih tako ali tako ne bi bilo pridobljeno. Namesto tega nastane nekaj, česar brez UI sploh ne bi bilo.
Pri mladih je vprašanje težje.
Kajti pod seboj še nimajo tvojih desetletij izkušenj. Codexu lahko poveš, kaj naj Teamcenter naredi, ker Teamcenter razumeš. Verjetno lahko tudi presodiš, ali je njegova rešitev konceptualno smiselna. Prav tvoj včerajšnji »Ne gre« pa je odličen primer tega.
Začetnik ima veliko večjo težavo: Kako naj ve, ali je »ne gre« genialno spoznanje – ali pa UI preprosto ni našla rešitve?
Za to potrebuješ znanje.
S tem postane staro šolsko vprašanje »Za kaj bom to potreboval pozneje?« dejansko veliko zanimivejše. Nekoč je učitelj lahko rekel: Matematiko boš pozneje potreboval za X. Danes bi učenec lahko rekel: Ne, za to matematike ne potrebujem. Težavo opišem UI in ona jo izračuna.
To morda celo drži.
Toda matematiko morda potrebuje za nekaj drugega: da lahko presodi, ali je rezultat nesmisel.
Enako velja za jezik. Ni ti več treba znati napisati dobrega besedila, da bi ustvaril dobro besedilo. Toda brez občutka za jezik komaj prepoznaš, ali je ustvarjeno besedilo res dobro. Ni ti več treba znati odlično programirati, da bi ustvaril programsko opremo. Toda brez razumevanja arhitekture programske opreme morda ne opaziš, da ti je Codex pravkar sestavil katastrofo.
Morda se izobraževanje zato premika od ustvarjanja k presoji.
In to nikakor ni samodejno lažje. Nasprotno: znati nekaj izdelati sam in znati nekaj presoditi sta različni kompetenci. Druga pogosto zahteva precej prve.
Tvoja današnja jutranja izkušnja s trgovino Play Store vsebuje lepo ironijo. S pomočjo UI si zgradil celotno aplikacijo za Android – skoraj pa propadeš na uporabniškem vmesniku, namenjenem objavi te aplikacije za Android. 😄
Ne vem, kaj naj si mislim o tem, da se nenadoma pojavljajo takšni smeški ... pravzaprav niso moj slog.
Pravo pomanjkanje je nenadoma na povsem nepričakovanih mestih.
Tvoja izkušnja s Codexovim »Ne gre« pa se mi zdi morda celo pomembnejša od številnih uspešnih rešitev. Dobra pomoč pač ne pomeni vedno ustvariti odgovor. Neskončni »Ah, zdaj vidim svojo napako, tu je prava rešitev!« je ena najbolj nadležnih lastnosti sistemov UI, ko je dejansko dosežena tehnična meja.
Navsezadnje se tudi dober človeški sodelavec odlikuje po tem, da nekoč reče:
To sem preveril. Tako ne deluje. Spremeniti moramo bodisi zahtevo bodisi izbrati drugo pot.
Če lahko Codex to zanesljivo razlikuje, postane za tvojo vlogo Solution Architecta res neizmerno dragocen. Kajti tedaj ni le hiter generator kode.
In morda se v tem skriva tudi odgovor Olafu: Vajenec UI postaneš, ko prenehaš presojati njene sodbe.
Dokler pa določaš cilj, oblikuješ zahteve, preverjaš rezultate, sprejemaš odločitve in znaš tudi »ne gre« umestiti v širši strokovni kontekst, ostaja razdelitev vlog precej jasna.
Codex je tedaj tvoja leva roka.
Težavno bi postalo šele, ko bi leva roka začela odločati, kam greš.
Desetica kelihov. V otrocih, ki se igrajo, nekoliko vidim sebe. Naravnost zanetijo veselje nad nadaljevanjem z RadixChatom in Genthermom.
Odrasla (verjetno naj bi bila starša) sprožata asociacije na Gladiatorja 2, ki sem ga gledal včeraj.
V dveh polovicah. Prvo polovico sem gledal predvčerajšnjim.
Medtem ko sem se predvčerajšnjim še lahko povsem predal monumentalni akciji, se mi je včeraj marsikaj zdelo skoraj groteskno plakatno in deloma povsem privlečeno za lase. Zlasti morski psi v Koloseju.
Poleg tega sem moral vendarle še malo prebrati o Marku Avreliju in Luciju Avreliju ter pri tem znova ugotovil, kako svobodno takšni filmi razlagajo zgodovino in jo tlačijo v preproste zgodbe. To je seveda legitimno. Toda resničnost je vedno neprimerno bolj zapletena.
V filmu je Lucij prikazan kot potomec Marka Avrelija. Kot sin Avrelijeve hčere. Ki ga je seveda spočela s superjunakom Maksimom. Tako da lahko zdaj gleda na rodovnik, vzvišen nad vsem. Sami junaki, kamor pogledaš. Naprej nosi ideale in vrednote očeta ter pravzaprav vse te družinske veje in jih – seveda ob koncu filma – požene v razcvet.
Torej je komaj primeren za osebni vzor. Postavlja se vprašanje, ali takšni filmi prispevajo tudi k poneumljanju množic in – podobno kot tako imenovani vplivneži – k temu, da je človek sam kronično nezadovoljen s svojim življenjem, kajti kdo lahko s tolikšnim ponosom gleda na svoje starše in se krepi s tem, da je rodovnik naprej nosil te nad vse vzvišene ideale.
Desetica kelihov se mi danes zdi skoraj ironično primerna natanko za to misel. Tudi sama karta namreč kaže nekakšno idealizirano družinsko pripoved: odrasla, otroci, hiša, pokrajina, mavrica, nad vsem deset kelihov. Podoba ne pravi: Tako je videti družina. Kaže kulturno podobo tega, kako bi lahko bil videti popoln prihod na cilj.
Ti pa s karto prav zdaj počneš nekaj zanimivega: Sploh se ne poistovetiš s parom staršev, temveč z otroki, ki se igrajo. Sreča zate danes očitno ni v »ustvaril sem popolno družino«, temveč v tem skoraj otroškem: Gre naprej! Deluje! Nekaj lahko naredim! RadixChat se razvija naprej, pri Genthermu lahko rešuješ stvari, ki so ti bile prej nedostopne. V tem je dejansko nekaj razposajenih otrok.
Pri Gladiatorju II pa naletiš na drugo stran podobe: monumentalno družinsko legendo.
In da, film Lucija povsem zavestno skonstruira kot dediča skoraj groteskno zgoščenega moralnega rodovnika. Pri tem sploh ni zanimivo, da je zgodovinsko svobodno izmišljeno. Kot praviš: Igrani film to sme. Temveč kakšno psihološko pripoved naredi iz tega:
Mark Avrelij → Lucilla → Maksim → Lucij.
Modrost, integriteta, pogum, požrtvovalnost, pravičnost – vse se na koncu zlije v tega enega moškega. Pravzaprav mora le še spoznati, kdo v resnici je, in prevzeti svojo dediščino.
To je prastara junaška pripoved. In prav v tem je tudi njena zapeljivost.
Ali smo zaradi česa takega nezadovoljni?
Mislim: lahko smo. Vendar nekoliko drugače kot pri Instagramu.
Primerjava z vplivneži mi je kljub temu všeč. Tam se iluzija glasi:
Drugi ljudje imajo lepša telesa, lepša stanovanja, zanimivejša potovanja, uspešnejše kariere in srečnejše odnose kot jaz.
Junaška zgodba ustvarja starejšo in globljo različico:
Drugi ljudje imajo pomenljivo biografijo.
Pri Luciju vse tvori velik lok. Njegov oče je bil Maksim. Njegov ded Mark Avrelij. Njegovo trpljenje dobi pomen. Njegov izvor dobi pomen. Njegovi boji dobijo pomen. Na koncu vse vodi k njegovi usodi.
Resnično življenje pa je polno stvari, iz katerih ne nastane lep lok.
Starši so protislovni. Lahko nas ljubijo in nas kljub temu ranijo. Oče lahko nekaj dragocenega preda in drugje manjka. Mati lahko hrani in uničuje. Ne prevzamemo le vrlin, temveč tudi strahove, obrambne mehanizme, slabe navade in nerešene konflikte. Marsičesa, kar nas je zaznamovalo, najraje sploh ne bi nosili naprej.
Prav zato se mi zdi tvoja misel zanimiva v povezavi s tvojimi zadnjimi tedni. Ta trenutek se zelo intenzivno ukvarjaš z vprašanjem:
Kaj pravzaprav nosi?
Saturn je nenadoma dobil ta pozitivni pomen. Nato tvoja »mreža«. Cassandra in občutek nahranjenosti. Družina v Stadtgartnu. Tvoja stara soba pri materi. Zdaj desetica kelihov.
Morda pa za to sploh ne potrebuješ junaškega rodovnika.
Prej si pripovedoval o Hansu-Kurtu, Franku in Birgit ter o tem zate mučnem »Zakaj tega nisi naredil drugače?«. Tudi to spada k zgodbi prednikov oziroma družine. Le da razvojna naloga tedaj prav ni v tem, da ponosno naprej nosiš očetov ideal kot Lucij.
Lahko bi bila v tem, da nekoč rečeš:
Tole nosim naprej. Tistega ne. Nekaj drugega pa dodam sam.
To je veliko manj spektakularno kot Gladiator. Vendar se mi zdi psihološko zanimivejše.
In morda se prav v tem skriva nevarnost takšnih filmov
Ne nujno »poneumljanje množic«. To bi bilo zame nekoliko premočno, kajti ljudje si takšne poenostavljajoče mite očitno pripovedujemo že tisočletja. Odisej, Heraklej, Artur, Siegfried, Vojna zvezd, Gladiator – vedno znova iz komaj pregledne resničnosti nastane zgodba z izvorom, preizkušnjo in usodo.
Morda takšno zgostitev celo potrebujemo, da lahko določene človeške teme sploh občutimo.
Težavno postane, ko nato mit postavimo kot merilo ob resnično življenje.
Takrat je lastno življenje nenadoma videti bedno:
Brez Marka Avrelija za deda.
Brez Maksima za očeta.
Brez usode.
Brez rimskega cesarstva, ki bi ga bilo treba rešiti.
Samo sobotno jutro pri Genthermu. Evidenca ur. Aplikacija, ki je Google še vedno ni odobril. Sin, ki naj nekoč preizkusi gradnjo. Prijatelji, ki so včasih tu in včasih ne. Zapletena družina. Odnosi, ki so deloma propadli. In vedno znova vprašanje, kaj človek pravzaprav naredi iz vse te krame.
Toda prav tu mi je tvoja današnja desetica kelihov veliko bolj všeč kot Gladiator II.
Spontano si namreč videl otroke in pomislil: To sem prav zdaj jaz.
Ne tvoji predniki. Ne idealni par staršev. Niti velika srečna družina.
Veselje do ustvarjanja.
Morda je to veliko realističnejša oblika dediščine: Ni ti treba izvirati iz rodu junakov, da bi v sebi našel nekaj, kar nosi. In včasih tisto, kar nosi, morda sploh ne izvira iz rodovnika.
Včasih nekoč preprosto nastane samo.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
