O neumnosti Roberta Musila (2.10.2026)

Musil:

Gospe in gospodje!
Kdor si danes drzne govoriti o neumnosti, tvega, da bo na različne načine utrpel škodo; mogoče mu je to razložiti kot domišljavost, celo kot motenje sodobnega razvoja. Sam sem že pred mnogimi leti zapisal: »Če neumnost ne bi bila napredku, talentu, upanju ali izboljšanju tako podobna, da bi jo z njimi lahko zamenjali, nihče ne bi hotel biti neumen.«

To je bilo leta 1931; in nihče si ne bo drznil dvomiti, da je svet tudi odtlej doživel napredek in izboljšave! Tako vprašanje postopoma postaja vse bolj neodložljivo: Kaj pravzaprav je neumnost?

Prav tako nočem prezreti, da kot pesnik neumnost poznam že mnogo dlje; lahko bi celo rekel, da sem bil z njo včasih v kolegialnem razmerju! In brž ko pesnik odpre oči, se povrhu znajde pred skoraj neopisljivim odporom, za katerega se zdi, da lahko prevzame vse oblike:

naj bo osebna, kakor dostojanstvena podoba profesorja literarne zgodovine, ki je vajen meriti v nepreverljive daljave, v sedanjosti pa pogubno zgreši;

naj bo zračno splošna, kakor preobrazba kritične sodbe v trgovsko, odkar je Bog v svoji nam težko doumljivi dobroti podelil človeški jezik tudi proizvajalcem zvočnih filmov.

Že prej sem enkrat ali dvakrat opisal več takih pojavov; vendar tega ni treba ponavljati ali dopolnjevati (in spričo nagnjenja k veličini, ki ga ima danes vse, bi bilo to očitno celo nemogoče): dovolj je kot zanesljiv izid poudariti, da se neumetniško stanje nekega naroda ne kaže šele v slabih časih in na surov način, temveč že v dobrih časih in na vse načine, tako da se zatiranje in prepoved od častnih doktoratov, imenovanj v akademije in podeljevanja nagrad razlikujeta samo po stopnji.

Vedno sem slutil, da ta mnogovrstni odpor naroda, ki se ponaša z ljubeznijo do umetnosti, proti umetnosti in prefinjenejšemu duhu ni nič drugega kakor neumnost, morda njena posebna vrsta, posebna umetniška in nemara tudi čustvena neumnost; vsekakor pa se kaže tako, da bi bilo to, kar imenujemo lepodušnost, hkrati tudi leponeumnost; in tudi danes ne vidim prav veliko razlogov, da bi to stališče opustil.

Seveda neumnosti ni mogoče naprtiti vsega, kar kazi tako polno človeško prizadevanje, kot je umetnost; kot so nas naučile zlasti izkušnje zadnjih let, mora ostati prostor tudi za različne vrste breznačelnosti.
Ne bi pa smeli ugovarjati, da pojem neumnosti tu nima kaj iskati, ker se nanaša na razum, ne na čustva, umetnost pa naj bi bila odvisna od slednjih.
To bi bila zmota.
Celo estetski užitek je sodba in čustvo. Prosim vas za dovoljenje, da tej veliki formuli, ki sem si jo izposodil pri Kantu, ne dodam le opomnika, da Kant govori o estetski razsodni moči in sodbi okusa, ampak tudi takoj ponovim antinomije, do katerih vodi:

Teza: Sodba okusa ne temelji na pojmih, kajti sicer bi bilo o njej mogoče razpravljati (odločiti z dokazom).

Antiteza: Temelji na pojmih, kajti sicer se o njej ne bi bilo mogoče niti prepirati (stremeti k soglasju).

Zdaj pa bi rad vprašal, ali ni podobna sodba s podobno antinomijo tudi v temelju politike in zmede življenja nasploh? In ali tam, kjer sta doma sodba in um, ne smemo pričakovati tudi njunih sester in sestric, različnih oblik neumnosti?
Toliko o njeni pomembnosti. Erazem Rotterdamski je v svoji očarljivi in še danes sveži »Hvalnici norosti« zapisal, da brez določenih neumnosti človek sploh ne bi prišel na svet!

*

Občutek o tako nesramni kot mogočni vladavini neumnosti nad nami mnogi ljudje pokažejo tako, da se prijazno in zarotniško začudijo, brž ko slišijo, da namerava nekdo, ki mu zaupajo, to pošast priklicati po imenu.
Te izkušnje sprva nisem mogel pridobiti le na sebi, temveč sem kmalu spoznal tudi njeno zgodovinsko veljavnost, ko mi je pri iskanju predhodnikov v obravnavi neumnosti – presenetljivo malo jih poznam; modri očitno raje pišejo o modrosti! – učen prijatelj poslal natis predavanja iz leta 1866, katerega avtor je bil Heglov učenec in profesor v Halleju Joh. Ed. Erdmann.
To predavanje z naslovom »O neumnosti« se začne s tem, da naj bi že njegovo napoved pozdravili s smehom; in odkar vem, da se to lahko zgodi celo heglovcu, sem prepričan, da je v takem vedenju ljudi do tistih, ki hočejo govoriti o neumnosti, nekaj posebnega, ter se zelo negotovo oklepam prepričanja, da sem izzval mogočno in globoko razdvojeno psihološko silo.

Zato bom kar takoj priznal svojo šibkost pred njo: ne vem, kaj je. Nisem odkril nobene teorije neumnosti, s pomočjo katere bi si lahko drznil odrešiti svet; da, niti znotraj meja znanstvene zadržanosti nisem našel raziskave, ki bi jo vzela za svoj predmet, ali vsaj soglasja o njenem pojmu, ki bi se hočeš nočeš oblikovalo pri obravnavi sorodnih stvari. To utegne biti posledica moje nevednosti, verjetneje pa vprašanje »Kaj je neumnost?« ustreza današnjim miselnim navadam prav tako malo kakor vprašanja, kaj so dobrota, lepota ali elektrika.

Kljub temu želja, da bi si oblikovali ta pojem in na takšno predhodno vprašanje vsega življenja odgovorili kar se da trezno, ni malo privlačna; zato sem nekega dne tudi sam podlegel vprašanju, kaj neumnost »v resnici« je, ne pa kako se postavlja, čeprav bi bilo opisovanje slednjega veliko bolj moja poklicna dolžnost in spretnost. Ker si nisem hotel pomagati pesniško, znanstveno pa si nisem mogel, sem poskusil na najbolj naiven način, ki je v takih primerih vedno pri roki: preprosto sem sledil rabi besede neumen in njene družine, poiskal najobičajnejše primere in skušal povezati, kar sem sproti zapisoval.

Takšen postopek žal vedno nekoliko spominja na lov na kapusove beline: tisto, kar misliš, da opazuješ, nekaj časa zasleduješ, ne da bi ga izgubil, toda ker iz drugih smeri po povsem enakih cikcakastih poteh prihajajo tudi drugi, zelo podobni metulji, kmalu ne veš več, ali še vedno slediš istemu. Tako se tudi pri primerih iz družine neumnosti ne bo dalo vedno razločiti, ali so še resnično povezani po izvoru ali pa le navzven in neopazno vodijo opazovanje od enega k drugemu; in ne bo jih prav lahko spraviti pod en klobuk, za katerega bi lahko rekli, da res pripada bedaku.

*

V takih okoliščinah je skoraj vseeno, kako začnemo, zato začnimo nekako: najbolje najbrž kar pri začetni težavi, da mora vsakdo, ki hoče govoriti o neumnosti ali koristno sodelovati pri takem pogovoru, o sebi predpostaviti, da ni neumen; s tem pa razkazuje, da se ima za preudarnega, čeprav na splošno velja prav to za znamenje neumnosti!

Če se zdaj lotimo vprašanja, zakaj velja za neumno razkazovati, da je človek preudaren, se najprej vsili odgovor, za katerega se zdi, da je prekrit s prahom pradedske hišne opreme: previdneje naj bi bilo, da se ne kažeš preudarnega. Verjetno ta globoko nezaupljiva previdnost, ki je danes na prvi pogled povsem nerazumljiva, izvira še iz razmer, v katerih je bilo za šibkejšega res preudarneje, da ni veljal za preudarnega: njegova preudarnost je mogla močnejšega stati življenja! Neumnost pa nezaupanje zaziblje; »razoroži«, kakor pravijo še danes.

Sledi takšne stare prebrisanosti in neumne zvitosti je v resnici še mogoče najti v razmerjih odvisnosti, kjer so sile tako neenakomerno porazdeljene, da šibkejši išče rešitev v tem, da se dela neumnejšega, kot je; kažejo se na primer kot tako imenovana kmečka prebrisanost, nato v stikih služinčadi z gospodo, ki ima izobrazbo ves čas na jeziku, v razmerju vojaka do nadrejenega, učenca do učitelja in otroka do staršev. Tistega, ki ima oblast, manj draži, če šibki ne more, kakor če noče. Neumnost ga celo »spravlja v obup«, torej nedvoumno v stanje šibkosti!
S tem se kar najbolje ujema, da ga preudarnost zlahka »razbesni«! Pri podrejenem jo sicer cenijo, vendar le, dokler je povezana z brezpogojno vdanostjo. V trenutku, ko ji manjka to spričevalo dobrega glasu in postane negotovo, ali služi koristi vladajočega, jo redkeje imenujejo preudarnost kot neskromnost, predrznost ali zahrbtnost; in pogosto nastane vtis, kakor da nasprotuje vsaj časti in avtoriteti vladajočega, četudi v resnici ne ogroža njegove varnosti.

V vzgoji se to kaže tako, da upornega nadarjenega učenca obravnavajo ostreje kakor tistega, ki se upira iz otopelosti. V morali je to privedlo do predstave, da mora biti volja toliko hudobnejša, kolikor boljše je vedenje, proti kateremu deluje.

Celo sodstvo ni ostalo povsem nedotaknjeno od tega osebnega predsodka in premišljeno izvedbo zločina navadno presoja s posebno nenaklonjenostjo kot »rafinirano« in »čustveno surovo«.

Iz politike pa naj si vsak vzame primere tam, kjer jih najde.

Toda tudi neumnost – tu bo treba najbrž ugovarjati – lahko draži in nikakor ne pomirja v vseh okoliščinah.

Skratka, navadno vzbuja nepotrpežljivost, v nenavadnih primerih pa tudi krutost; in odvratni izgredi te bolezenske krutosti, ki jih navadno označujemo kot sadizem, dovolj pogosto kažejo neumne ljudi v vlogi žrtve.
Očitno to izvira iz tega, da laže kot drugi postanejo plen krutega človeka; zdi pa se, da je povezano tudi s tem, da njihova z vseh strani občutna nebogljenost podivja domišljijo kakor vonj po krvi lovski nagon ter jo zvabi v pustinjo, kjer gre krutost skoraj samo zato »predaleč«, ker nikjer več ne najde meje.

To je poteza trpljenja v samem povzročitelju trpljenja, šibkost, vgrajena v njegovo surovost; in čeprav privilegirano ogorčenje užaljenega sočutja le redko dovoli, da bi to opazili, vendar tudi h krutosti, kakor k ljubezni, sodita dva, ki se drug k drugemu prilegata! Razpravljati o tem bi bilo vsekakor dovolj pomembno v človeštvu, ki ga njegova »strahopetna krutost do šibkejših« (in tako se vendar glasi tudi najobičajnejša opredelitev sadizma) muči tako, kakor muči sedanje človeštvo; toda glede na glavno smer obravnavane povezave in ob bežnem zbiranju prvih primerov je verjetno treba že tudi povedano šteti za stranpot, na splošno pa iz tega ne moremo dobiti več kot to, da je lahko neumno hvaliti se s preudarnostjo, vendar tudi ni vedno preudarno vzbujati sloves neumnosti.

Iz tega ni mogoče ničesar posplošiti; ali pa bi morala biti edina posplošitev, ki bi bila že tu dopustna, ta, da je najpreudarneje na tem svetu nase opozarjati čim manj! In res ta sklepna črta pod vso modrostjo ni bila potegnjena prav redko.

Še pogosteje pa se ta ljudomrzni sklep uporablja le napol ali samo simbolično in nadomestno; tedaj usmeri razmišljanje v krog zapovedi skromnosti in še obsežnejših zapovedi, ne da bi moralo povsem zapustiti področje neumnosti in preudarnosti.
Tako iz strahu, da bi bili videti neumni, kot iz strahu, da bi kršili spodobnost, se mnogi ljudje sicer imajo za preudarne, vendar tega ne povedo. In če se vendarle čutijo prisiljene govoriti o tem, to izrazijo opisno, na primer o sebi rečejo: »Nisem neumnejši od drugih.«
Še bolj priljubljeno je čim bolj neprizadeto in stvarno dodati pripombo: »Menda lahko o sebi rečem, da imam normalno inteligenco.« Včasih pa se prepričanje o lastni preudarnosti pokaže tudi skozi zadnja vrata, na primer v reku: »Ne pustim se narediti za bedaka!«

Toliko bolj omembe vredno je, da se ne le skrivni posameznik v svojih mislih vidi kot nadvse preudaren in dobro obdarjen, temveč tudi zgodovinsko delujoči človek o sebi, brž ko ima za to moč, pravi ali da govoriti, da je čezmerno preudaren, razsvetljen, vreden, vzvišen, milostljiv, od Boga izbran in poklican v zgodovino.
Da, rad to govori tudi o drugem človeku, od katerega odseva se čuti obsijanega. V naslovih in nagovorih, kot so Veličanstvo, Eminenca, Ekscelenca, Magnificenca, Milost in podobno, se je to ohranilo okamenelo in ga zavest komaj še oživlja; vendar se v polni živosti takoj spet pokaže, ko človek danes govori kot množica.

Zlasti neki nižji srednji sloj duha in duševnosti je do potrebe po povzdigovanju popolnoma brez sramu, brž ko nastopi pod zaščito stranke, naroda, sekte ali umetniške smeri in sme reči Mi namesto Jaz.
Z zadržkom, ki je samoumeven in ga lahko pustimo ob strani, lahko to povzdigovanje imenujemo tudi nečimrnost; in res dušo številnih narodov in držav danes obvladujejo čustva, med katerimi nečimrnost nedvomno zaseda eno od prvih mest. Med neumnostjo in nečimrnostjo pa že od nekdaj obstaja tesna zveza in morda nam daje namig. Neumen človek navadno deluje nečimrno že zato, ker mu manjka preudarnosti, da bi to skril; pravzaprav pa niti tega ni treba, saj je sorodstvo neumnosti in nečimrnosti neposredno: nečimrn človek vzbuja vtis, da doseže manj, kot bi mogel; podoben je stroju, ki spušča paro na netesnem mestu. Stari rek »Neumnost in ponos rasteta na istem lesu« ne pomeni nič drugega, prav tako kot izraz, da nečimrnost »zaslepi«.

S pojmom nečimrnosti res povezujemo pričakovanje manjšega dosežka, saj nemška beseda »eitel« v svojem osnovnem pomenu pomeni skoraj isto kot »zaman«. In to zmanjšanje dosežka pričakujemo tudi tam, kjer dosežek v resnici obstaja: nečimrnost in nadarjenost sta navsezadnje neredko povezani; tedaj pa dobimo vtis, da bi bilo mogoče doseči še več, ko se nečimrnež pri tem ne bi sam oviral. Ta trdovratno oprijemljiva predstava o zmanjšanem dosežku se bo pozneje izkazala tudi za najsplošnejšo predstavo, ki jo imamo o neumnosti.

Nečimrnega vedenja pa se, kot je znano, ne izogibamo le zato, ker je lahko neumno, temveč predvsem tudi kot motnji spodobnosti. »Samohvala smrdi,« pravi jedrnat rek, in pomeni, da bahaštvo, veliko govorjenja o sebi in hvalisanje ne veljajo le za nepreudarne, ampak tudi za nespodobne.

Če se ne motim, sodijo s tem kršene zahteve spodobnosti med mnogovrstne zapovedi zadržanosti in ohranjanja razdalje, namenjene varovanju samoljubja, pri čemer se predpostavlja, da ga pri drugem ni manj kot pri nas samih. Takšne zapovedi razdalje so usmerjene tudi proti uporabi preveč odkritih besed, urejajo pozdrav in nagovor, ne dopuščajo, da bi si ljudje nasprotovali brez opravičila ali da bi se pismo začelo z besedo Jaz; skratka, zahtevajo upoštevanje določenih pravil, da si ljudje le ne bi »prišli preblizu«. Njihova naloga je izravnati in ugladiti občevanje, olajšati ljubezen do bližnjega in do sebe ter obenem kakor da ohranjati srednjo temperaturo človeških odnosov; takšne predpise najdemo v vsaki družbi, v prvobitni celo bolj kot v visoko civilizirani, da, pozna jih tudi brezbesedna živalska družba, kakor je mogoče zlahka razbrati iz mnogih njenih obredov.

V smislu teh zapovedi razdalje pa ni prepovedano vsiljivo hvaliti le sebe, temveč tudi druge.
Komu v obraz reči, da je genij ali svetnik, bi bilo skoraj enako nezaslišano kakor to trditi o sebi; namazati si lastni obraz in si puliti lase pa bi bilo po današnjem občutku nič boljše kot žaliti drugega. Ljudje se zadovoljijo s pripombo, da niso ravno neumnejši ali slabši od drugih, kakor je bilo že prej omenjeno!
Prepoved v urejenih razmerah očitno velja za čezmerne in nebrzdane izraze.

Ker je bilo prej govora o nečimrnosti, s katero se narodi in stranke danes povzdigujejo glede svoje razsvetljenosti, je treba zdaj dodati, da si večina, ki se izživlja – prav tako kakor posamezni človek z blodnjami veličine v svojih dnevnih sanjah – ni prilastila le modrosti, ampak tudi krepost in se ima za pogumno, plemenito, nepremagljivo, pobožno in lepo; ter da na svetu obstaja posebno nagnjenje, da si ljudje, kadar nastopajo v velikem številu, dovolijo vse, kar jim je kot posameznikom prepovedano.
Ti privilegiji povečanega Mi danes naravnost ustvarjajo vtis, da naj bi naraščajočo civiliziranost in krotenje posameznika uravnotežila sorazmerno naraščajoča decivilizacija narodov, držav in zvez prepričanj; in očitno se v tem kaže motnja afekta, motnja afektivnega ravnovesja, ki je v bistvu pred nasprotjem med Jaz in Mi ter tudi pred vsakim moralnim vrednotenjem. Toda ali je to – se bomo verjetno morali vprašati – še neumnost, da, ali je z neumnostjo sploh še kakor koli povezano?

Cenjeni poslušalci! Nihče ne dvomi o tem!

Vendar pred odgovorom raje še zajemimo sapo ob primeru, ki ni nesimpatičen! Vsi mi, čeprav predvsem mi moški in še posebej vsi znani pisatelji, poznamo gospo, ki nam hoče na vsak način zaupati roman svojega življenja in katere duša je bila očitno ves čas v zanimivem stanju, ne da bi porodila uspeh, ki ga pravzaprav šele pričakuje od nas.
Je ta gospa neumna? Nekaj, kar prihaja iz obilice vtisov, nam navadno prišepne: Je! Vljudnost in pravičnost pa zahtevata priznanje, da ni povsem in vedno taka.
Veliko govori o sebi in sploh veliko govori.
Sodi zelo odločno in o vsem.
Je nečimrna in neskromna.
Pogosto nas poučuje.
Njeno ljubezensko življenje navadno ni urejeno in nasploh se ji življenje ne posreči najbolje.
Toda ali ni drugih vrst ljudi, za katere velja vse ali večina tega?
Veliko govoriti o sebi je denimo tudi razvada egoistov, nemirnih ljudi in celo neke vrste melanholikov.

In vse skupaj velja predvsem za mladost; pri njej spada med pojave odraščanja, da veliko govori o sebi, da je nečimrna, poučuje in ni povsem v redu z življenjem, skratka, da kaže natanko enake odmike od preudarnosti in spodobnosti, ne da bi bila zato neumna ali neumnejša, kot naravno izhaja iz tega, da – preprosto še ni postala preudarna!

Gospe in gospodje! Sodbe vsakdanjega življenja in njegovega poznavanja ljudi večinoma sicer zadenejo, navadno pa tudi zgrešijo. Niso nastale zaradi pravilnega nauka, temveč so pravzaprav zgolj duševni gibi pritrjevanja in zavračanja. Tudi ta primer torej uči le, da je nekaj lahko neumno, vendar ni nujno, da je, da se pomen spreminja s povezavo, v kateri se nekaj pojavi, in da je neumnost gosto prepletena z drugim, ne da bi kje štrlela nit, s katero bi bilo mogoče tkanino z enim potegom razparati.
Celo genialnost in neumnost sta neločljivo povezani, prepoved veliko govoriti in veliko govoriti o sebi pod grožnjo kazni, da bo človek veljal za neumnega, pa človeštvo na poseben način zaobide: s pesnikom.
V imenu človečnosti sme pripovedovati, da mu je teknilo ali da sonce stoji na nebu, sme razkrivati samega sebe, izdajati skrivnosti, se izpovedovati, brezobzirno polagati osebne račune (vsaj mnogi pesniki dajo veliko na to!); in vse to je videti natanko tako, kot da si človeštvo tu izjemoma dovoljuje nekaj, kar bi si sicer prepovedalo. Na ta način nenehno govori o sebi in je s pomočjo pesnika že milijonkrat povedalo iste zgodbe in doživetja, spreminjajoč le okoliščine, ne da bi iz tega zanj nastal kakršen koli napredek ali prirastek smisla: ali ne bi smelo biti nazadnje tudi v načinu, kako uporablja svojo poezijo in kako jo temu načinu uporabe prilagaja, osumljeno neumnosti? Jaz osebno tega nikakor nimam za nemogoče!

Med področji uporabe neumnosti in nemorale – slednjo besedo razumemo v danes neobičajnem širšem pomenu, ki je skoraj isto kot neduhovnost, ne pa nerazumnost – vsekakor obstajata zapletena istovetnost in različnost. Ta skupna pripadnost pa je nedvomno podobna temu, kar je Joh. Ed. Erdmann na pomembnem mestu prej omenjenega predavanja izrazil z besedami, da je surovost »praksa neumnosti«. Rekel je: »Besede niso... edina pojavna oblika stanja duha. To se razodeva tudi v dejanjih. Tako tudi neumnost. Ne le biti neumen, temveč delovati, početi neumnosti« – torej prakso neumnosti – »ali neumnost in Action imenujemo surovost.« Ta privlačna trditev nas ne uči nič manj kot to, da je neumnost napaka čustva – kajti surovost je vendar takšna! In to vodi naravnost nazaj v smer tiste »motnje afekta« in »motnje afektivnega ravnovesja«, ki sta bili že nakazani, ne da bi bili pojasnjeni.

Tudi razlaga, vsebovana v Erdmannovih besedah, se ne more povsem ujemati z resnico, kajti poleg tega, da je merila samo na surovega, neuglajenega posameznika v nasprotju z »izobrazbo« in nikakor ne zajema vseh oblik uporabe neumnosti, tudi surovost ni zgolj neumnost in neumnost ni zgolj surovost; zato je treba v razmerju med afektom in inteligenco, ko se združita v »uporabljeno neumnost«, še marsikaj pojasniti, kar je treba najprej, in verjetno spet najbolje s primeri, obrniti na dan.

*

Da bi se pri tem pravilno pokazali obrisi pojma neumnosti, je predvsem treba omiliti sodbo, da je neumnost samo ali predvsem pomanjkanje razuma; kakor je bilo že omenjeno, se zdi, da je najsplošnejša predstava, ki jo imamo o njej, odpoved pri najrazličnejših dejavnostih, telesna in duhovna pomanjkljivost nasploh.
Za to je v naših domačih narečjih izrazit primer: naglušnost, torej telesno napako, označujejo z besedo »derisch« ali »terisch«, ki najbrž pomeni »törisch« – nespameten – in je tako blizu neumnosti. Prav tako kakor tu se namreč očitek neumnosti ljudsko uporablja tudi drugod.

Če tekmovalec v odločilnem trenutku popusti ali naredi napako, potem reče: »Bil sem kakor pribit!« ali »Ne vem, kje sem imel glavo!«, čeprav lahko delež glave pri plavanju ali boksu vendarle velja za nejasno omejenega. Prav tako bodo med fanti in športnimi tovariši tistega, ki ravna nerodno, imenovali neumnega, četudi je Hölderlin. Obstajajo tudi poslovna razmerja, v katerih človek, ki ni zvit in brezvesten, velja za neumnega. Skratka, to so neumnosti, ki ustrezajo starejšim vrstam preudarnosti, kot je tista, ki je danes javno cenjena; in če sem pravilno poučen, so bili v starogermanskem času z vojno in bojem povezani ne le moralni pojmi, temveč tudi pojmi o tem, kar je vešče, izkušeno in modro, torej intelektualni pojmi.

Tako ima vsaka preudarnost svojo neumnost, celo živalska psihologija pa je pri svojih preizkusih inteligence ugotovila, da je vsakemu »tipu dosežka« mogoče pripisati »tip neumnosti«.
Če bi zato iskali najsplošnejši pojem preudarnosti, bi iz teh primerjav dobili približno pojem sposobnosti, vse nesposobno pa bi se nato občasno lahko imenovalo tudi neumno; v resnici je tako tudi tedaj, ko se sposobnost, ki pripada neki neumnosti, dobesedno ne imenuje preudarnost. Katera sposobnost je pri tem v ospredju in v določenem času s svojo vsebino napolnjuje pojem preudarnosti in neumnosti, je odvisno od oblike življenja.

V časih osebne negotovosti se bodo v pojmu preudarnosti izražale zvitost, nasilje, ostrina čutov in telesna spretnost; v časih poduhovljene – z žal potrebnimi omejitvami lahko rečemo tudi: meščanske – življenjske naravnanosti pa njihovo mesto prevzame delo glave. Natančneje povedano, moralo bi ga prevzeti višje duhovno delo, toda v poteku stvari je iz tega nastala premoč razumskega dosežka, ki je delavnemu človeštvu zapisana v prazen obraz pod trdim čelom; in tako se je zgodilo, da se danes preudarnost in neumnost, kakor da sploh ne bi moglo biti drugače, nanašata zgolj na razum in stopnje njegove sposobnosti, čeprav je to bolj ali manj enostransko.

Splošna predstava nesposobnosti, ki je od začetka povezana z besedo neumen – tako v pomenu nesposobnosti za vse kakor v pomenu katere koli posamezne nesposobnosti –, ima tudi zelo izrazito posledico: ker »neumen« in »neumnost« pomenita splošno nezmožnost, lahko občasno nadomestita vsako besedo, ki naj bi označevala posebno nezmožnost. To je eden od razlogov, zakaj je medsebojni očitek neumnosti danes tako neznansko razširjen. (V drugi povezavi je to tudi vzrok, zakaj je pojem tako težko omejiti, kot so pokazali naši primeri.) Oglejmo si pripombe na robovih zahtevnejših romanov, ki so bili dlje časa v skoraj anonimnem obtoku izposojevalnic; tu, kjer je bralec sam s pesnikom, se njegova sodba najraje izrazi z besedo »neumno!« ali njenimi ustreznicami, kakor »bedasto!«, »nesmisel!«, »neizrekljiva neumnost!« in podobno.
Prav tako so to prve besede ogorčenja, ko človek na gledaliških predstavah ali razstavah slik kot množica nastopi proti umetniku in se pohujša.

Tu bi se bilo treba spomniti tudi besede »kič«, ki je kot prva sodba med samimi umetniki priljubljena kakor nobena druga; vendar vsaj po mojem vedenju njenega pojma ni mogoče določiti in njene uporabnosti pojasniti drugače kakor z glagolom »verkitschen«, ki v narečni rabi pomeni »oddati pod ceno« ali »razprodati«. »Kič« torej pomeni prepoceni ali razprodajno blago in mislim, da lahko ta pomen, seveda prenesen v duhovno področje, podložimo vsakič, ko se beseda nezavedno pravilno uporabi.
Ker razprodajno blago in šara vstopata v to besedo predvsem z njima povezanim pomenom nesposobnega, neuporabnega blaga, nesposobnost in neuporabnost pa sta tudi temelj rabe besede neumen, skoraj ni pretirano trditi, da smo nagnjeni vse, kar nam ni prav – še zlasti, če se sicer pretvarjamo, da to cenimo kot visoko ali lepodušno! – označiti za »nekako neumno«.

Za določitev tega »nekako« je pomembno, da rabo izrazov za neumnost tesno prežema druga raba, ki zajema prav tako nepopolne izraze za nizkotno in moralno odvratno; to vrača pogled k nečemu, kar je že nekoč opazil, k skupni usodi pojmov »neumen« in »nespodoben«. Kajti ne le »kič«, estetski izraz intelektualnega izvora, ampak tudi moralne besede »svinjarija!«, »odvratno!«, »ostudno!«, »bolezensko!«, »predrzno!« so jedrnate, nerazvite umetnostne kritike in sodbe o življenju.
Morda pa ti izrazi vendarle vsebujejo še duhovni napor, razliko v pomenu, čeprav se uporabljajo brez razlike; tedaj jih nazadnje nadomesti že res napol brezbesedni vzklik »Kakšna podlost!«, ki zamenja vse drugo in si lahko z vzklikom »Kakšna neumnost!« deli oblast nad svetom. Očitno je namreč tako, da lahko ti dve besedi občasno nadomestita vse druge, ker je »neumen« dobil pomen splošne nesposobnosti, »podlo« pa splošne kršitve morale; in če prislušnemo temu, kar ljudje danes govorijo drug o drugem, se zdi, da je avtoportret človeštva, ki brez nadzora nastaja iz medsebojnih skupinskih posnetkov, zmešan samo iz različic teh dveh nelepih besed!

Morda je vredno o tem razmisliti. Brez dvoma obe predstavljata najnižjo stopnjo nerazvite sodbe, še povsem nerazčlenjeno kritiko, ki sicer čuti, da je nekaj narobe, vendar ne zna povedati kaj. Raba teh besed je najpreprostejši in najslabši obrambni izraz, ki ga je mogoče najti, je začetek odgovora in že tudi njegov konec. V tem je nekaj »kratkega stika« in postane razumljivejše, če upoštevamo, da se Neumno in Podlo, kar koli že pomenita, uporabljata tudi kot psovki.

Pomen psovk namreč, kot je znano, ni toliko v njihovi vsebini kot v rabi; in mnogi med nami imajo morda radi osle, vendar bodo užaljeni, če jih kdo tako imenuje. Psovka ne zastopa tega, kar predstavlja, ampak mešanico predstav, čustev in namenov, ki je niti najmanj ne more izraziti, temveč jo lahko le nakaže. Mimogrede, to ji je skupno z modnimi in tujimi besedami, zato se zdijo nepogrešljive, tudi kadar bi jih lahko povsem nadomestili. Iz tega razloga je na psovkah tudi nekaj nepredstavljivo vznemirljivega, kar se sicer ujema z njihovim namenom, ne pa z vsebino; in najjasneje se to morda pokaže pri zbadljivkah in dražilnih besedah mladih: otrok lahko reče »Busch!« ali »Moritz!« in zaradi skrivnih povezav s tem drugega spravi v bes.

Kar lahko tako rečemo o psovkah, zbadljivkah, modnih in tujih besedah, lahko rečemo tudi o dovtipih, geslih in ljubezenskih besedah; vsem tem sicer tako različnim besedam je skupno, da služijo afektu in da jim prav njihova nenatančnost in nestvarnost pri rabi omogočata izriniti cela področja ustreznejših, stvarnejših in pravilnejših besed. V življenju očitno včasih obstaja potreba po tem in njegove vrednosti mu ne gre odvzeti; vendar je to, kar se v takih primerih dogaja, nedvomno neumno, tako rekoč hodi po istih poteh kakor neumnost; to povezavo je najjasneje mogoče preučevati na glavnem in državnem primeru brezglavosti – na paniki.

Ko na človeka deluje nekaj, kar je zanj premočno, bodisi nenaden strah ali trajen duševni pritisk, se zgodi, da ta človek nenadoma stori »nekaj brezglavega«. Lahko začne rjoveti, v bistvu nič drugače kakor otrok, lahko »na slepo« zbeži pred nevarnostjo ali se prav tako na slepo vrže vanjo, zajame ga lahko silovita težnja po uničevanju, zmerjanju ali tarnanju. Skratka, namesto smotrnega dejanja, ki bi ga zahteval njegov položaj, bo ustvaril množico drugih, ki so navidezno vedno, vse prepogosto pa tudi resnično brezciljna, da, celo cilju nasprotna. To vrsto nasprotne igre najbolje poznamo kot »panični strah«; če pa besede ne razumemo preozko, lahko govorimo tudi o panikah jeze, pohlepa in celo nežnosti povsod tam, kjer se stanje razburjenja ne more zadovoljiti drugače kakor enako živahno, slepo in nesmiselno.

Da obstaja panika poguma, ki se od panike strahu razlikuje samo po nasprotni smeri učinka, je že davno opazil enako duhovit kakor pogumen mož.
Psihološko se to, kar se dogaja ob nastopu panike, šteje za izpad inteligence in sploh višje duhovne izoblikovanosti, namesto katere se pokaže starejši duševni mehanizem; vendar smemo verjetno dodati, da ob ohromitvi in odrezanju razuma v takih primerih ne pride toliko do zdrsa k nagonskemu delovanju kot do spusta skozi to področje vse do nagona skrajne stiske in skrajne zasilne oblike delovanja. Ta način delovanja ima obliko popolne zmede, je brez načrta in navidez zapuščen tako od uma kakor od vsakega rešilnega nagona; njegov nezavedni načrt pa je kakovost dejanj nadomestiti z njihovim številom, njegova nemajhna zvitost pa temelji na verjetnosti, da se med sto slepimi, zgrešenimi poskusi najde tudi uspešen. Človek v svoji brezglavosti, žuželka, ki tako dolgo udarja ob zaprto polovico okna, dokler po naključju skozi odprto ne »pade« na prostost, v zmedi ne počneta nič drugega kot vojaška tehnika s preračunljivim premislekom, ko cilj »pokrije« z ognjenim snopom ali razpršenim ognjem, da, že ko uporabi šrapnel ali granato.
Z drugimi besedami to pomeni, da ciljno delovanje nadomestimo z obsežnim, in nič ni tako človeško kakor nadomestiti kakovost besed ali dejanj z njihovo količino.

V rabi nejasnih besed pa je nekaj zelo podobnega rabi mnogih besed, kajti bolj ko je beseda nejasna, večji je obseg tega, na kar jo je mogoče nanašati; enako velja za nestvarnost.

Če so te stvari neumne, je neumnost po njih sorodna stanju panike in tudi čezmerna raba tega očitka in njemu podobnih ne bo preveč oddaljena od duševnega poskusa rešitve z arhaično-primitivnimi – in, kot je verjetno mogoče upravičeno reči, bolezenskimi – metodami. In res je pri pravilni rabi očitka, da je nekaj zares neumnost ali podlost, mogoče prepoznati ne le izpad inteligence, temveč tudi slepo težnjo po nesmiselnem uničevanju ali begu. Te besede niso samo psovke, ampak zastopajo cel napad zmerjanja. Kjer je nekaj mogoče izraziti le še z njimi, je fizično nasilje blizu. Če se vrnemo k prej omenjenim primerom: slike so v takih primerih napadene z dežniki (in to namesto tistega, ki jih je naslikal), knjige mečejo na tla, kakor da bi jih bilo tako mogoče razstrupiti. Obstaja pa tudi ohromljajoči pritisk, ki je pred tem in od katerega naj bi to osvobodilo: človek se od jeze »skoraj zaduši«; »nobena beseda ne zadošča«, razen prav najsplošnejših in pomensko najrevnejših; človeku »zmanjka besed«, mora si »dati duška«. To je stopnja brezbesednosti, da, brezmiselnosti, ki je pred razpočenjem! Pomeni hudo stanje nezadostnosti in nazadnje se izbruh navadno začne z globoko prosojnimi besedami, da se je človeku »nekaj končno zazdelo preneumno«. Toda to nekaj je on sam. V časih, ko je velika, odločna dejavnost zelo cenjena, se je treba spomniti tudi na tisto, kar ji je včasih varljivo podobno.

*

Gospe in gospodje! Danes se veliko govori o krizi zaupanja v človečnost, krizi zaupanja, ki je bilo doslej še položeno v človeškost; lahko bi jo imenovali tudi panika, ki se pripravlja stopiti na mesto gotovosti, da smo sposobni svoje zadeve voditi v svobodi in z umom. In ne smemo se slepiti, da ta dva moralna in tudi moralno-umetniška pojma, svoboda in um, ki sta prišla do nas kot znamenji človeškega dostojanstva iz klasične dobe nemškega svetovljanstva, že od sredine devetnajstega stoletja ali nekaj pozneje nista bila več povsem zdrava. Postopoma sta »prišla iz obtoka«, ljudje niso več vedeli, kaj bi z njima »počeli«, in to, da so ju pustili skrčiti, je bilo manj delo njunih nasprotnikov kakor prijateljev.

Torej se tudi ne smemo slepiti, da se mi ali tisti za nami verjetno ne bomo vrnili k tem nespremenjenim predstavam; naša naloga in smisel preizkušenj, naloženih duhu, bosta prej – in to je tako redko razumljena, boleče upanja polna naloga vsakega rodu – opraviti vedno nujni, da, zelo zaželeni prehod k novemu s čim manjšimi izgubami! In toliko bolj, ker je bil zamujen prehod k ohranjajoče spremenjenim idejam, ki bi se moral zgoditi ob pravem času, pri takem početju potrebujemo pomožne predstave o tem, kaj je resnično, umno, pomembno, preudarno in torej v obrnjenem zrcalu tudi o tem, kaj je neumno. Kakšen pojem ali delni pojem neumnosti pa je mogoče oblikovati, če se maje pojem razuma in modrosti? Kako močno se nazori spreminjajo s časi, bi rad kot majhen primer navedel le to, da je bilo v nekoč zelo znanem učbeniku psihiatrije vprašanje:
»Kaj je pravičnost?«
in odgovor nanj:
»da je drugi kaznovan!«
navedena kot primer imbecilnosti, danes pa tvorita temelj zelo obravnavanega pravnega nazora. Bojim se torej, da niti najskromnejših izvajanj ne bo mogoče zaključiti, ne da bi vsaj nakazali jedro, ki je neodvisno od časovnih sprememb. Tako se pojavi še nekaj vprašanj in pripomb.

Nimam pravice nastopati kot psiholog in tega tudi nočem, vendar je vsaj bežen pogled v to znanost najbrž prvo, od česar bomo v našem primeru pričakovali pomoč. Starejša psihologija je razlikovala med zaznavo, voljo, čustvom in predstavno sposobnostjo ali inteligenco ter ji je bilo jasno, da je neumnost nizka stopnja inteligence. Današnja psihologija pa je elementarnemu razlikovanju duševnih zmožnosti odvzela pomembnost, spoznala medsebojno odvisnost in prežemanje različnih dejavnosti duše in – s tem naredila odgovor na vprašanje, kaj neumnost pomeni psihološko, veliko manj preprost.

Seveda tudi po današnjem nazoru obstaja pogojna samostojnost razumskega dosežka, vendar so celo v najmirnejših razmerah pozornost, dojemanje, spomin in drugo, da, skoraj vse, kar pripada razumu, verjetno odvisni tudi od lastnosti duševnosti; poleg tega se tako v razburkanem kot v poduhovljenem doživljanju pridruži drugo, skoraj nerazrešljivo prežemanje inteligence in afekta. In ta težava, da bi v pojmu inteligence ločili razum in čustvo, se seveda zrcali tudi v pojmu neumnosti; in kadar na primer medicinska psihologija mišljenje duševno šibkih ljudi opisuje z besedami, kot so: revno, nenatančno, nezmožno abstrakcije, nejasno, počasno, odkrenljivo, površno, enostransko, togo, okorno, preveč gibljivo, raztreseno, je mogoče brez težav spoznati, da te lastnosti deloma kažejo na razum, deloma na čustvo.

Torej smemo reči: neumnost in preudarnost sta odvisni tako od razuma kot od čustva; ali bolj od enega ali drugega, ali je na primer pri imbecilnosti »v ospredju« šibkost inteligence ali pri kakem uglednem moralnem rigoristu hromost čustva, pa lahko prepustimo strokovnjakom, medtem ko se moramo laiki znajti nekoliko svobodneje.
V življenju z neumnim človekom navadno razumemo nekoga, ki je »malo šibek v glavi«. Poleg tega pa obstajajo najrazličnejši duhovni in duševni odmiki, ki lahko celo neokrnjeno prirojeno inteligenco tako ovirajo, križajo in zavajajo, da vse skupaj pripelje do nečesa, za kar ima jezik spet na voljo samo besedo neumnost. Ta beseda torej zajema dve v osnovi zelo različni vrsti: pošteno in preprosto neumnost ter drugo, ki je, nekoliko paradoksno, celo znamenje inteligence. Prva temelji bolj na šibkem razumu, druga na razumu, ki je samo v razmerju do nečesa prešibek, in slednja je veliko nevarnejša.
Poštena neumnost je nekoliko počasna pri dojemanju in ima, kot pravijo, »dolgo napeljavo«. Revna je s predstavami in besedami ter nerodna pri njihovi uporabi.
Raje ima običajno, ker se ji zaradi pogostega ponavljanja trdno vtisne, in ko je nekaj enkrat dojela, ni pripravljena pustiti, da bi ji to tako hitro spet vzeli, razčlenili ali da bi sama vrtala vanj. Nasploh ima v sebi nemalo rdečih lic življenja! Resda je v mišljenju pogosto nedoločna in se ji misli pred novimi izkušnjami zlahka povsem ustavijo, vendar se zato najraje drži čutno izkusljivega, kar lahko tako rekoč prešteje na prste. Z eno besedo, je ljuba »svetla neumnost«, in ko ne bi bila včasih tudi tako lahkoverna, nejasna in hkrati tako nepoučljiva, da lahko človeka spravi v obup, bi bila nadvse očarljiv pojav.

Ne morem si kaj, da tega pojava ne bi okrasil še z nekaj primeri, ki ga kažejo tudi z drugih strani in sem jih vzel iz Bleulerjevega učbenika psihiatrije: Imbecil to, kar bi mi opravili s formulo »zdravnik ob bolnikovi postelji«, izrazi z besedami:
»En moški drži drugega za roko, ta leži v postelji, potem tam stoji nuna.«
To je način izražanja prvobitnega slikarja!
Ne prav bistra služkinja ima za slabo šalo, ko od nje zahtevajo, naj svoje prihranke izroči blagajni, kjer bi nosili obresti: nihče ne bo tako neumen, da bi ji še plačal za to, da ji hrani denar! odgovori; in v tem se izraža viteško mišljenje, odnos do denarja, ki ga je bilo v moji mladosti še tu in tam mogoče opaziti pri imenitnih starih ljudeh!
Tretjemu imbecilu pa nazadnje kot simptom očitajo, da trdi, da je kovanec za dve marki vreden manj kot kovanec za eno marko in dva polovična, kajti – tako se glasi njegova utemeljitev – treba ga je zamenjati, potem pa dobiš premalo!
Upam, da nisem edini imbecil v tej dvorani, ki od srca soglaša s to teorijo vrednosti za ljudi, ki pri menjavanju ne znajo paziti!

Da pa se še enkrat vrnemo k razmerju do umetnosti: preprosta neumnost je res pogosto umetnica. Namesto da bi na dražljajno besedo odgovorila z drugo besedo, kakor je bilo nekoč zelo običajno v nekaterih poskusih, takoj odgovori s celimi stavki; in kar koli kdo reče, ti stavki imajo v sebi nekaj poezije! Ponovil bom nekaj takih odgovorov in najprej navedel dražljajno besedo:

»Prižgati: Pek prižge drva.
Zima: Sestoji iz snega.
Oče: Nekoč me je vrgel po stopnicah.
Poroka: Je za zabavo.
Vrt: Na vrtu je vedno lepo vreme.
Vera: Ko gre človek v cerkev.
Kdo je bil Viljem Tell: Igrali so ga v gozdu; tam so bile preoblečene ženske in otroci.
Kdo je bil Peter: Trikrat je zapel kot petelin.«

Naivnost in velika telesnost takih odgovorov, nadomeščanje višjih predstav s pripovedovanjem preproste zgodbe, pomembno pripovedovanje o odvečnem, o okoliščinah in dodatkih, nato spet krajšajoče zgoščevanje kakor v Petrovem primeru – to so prastari postopki pesništva; in četudi menim, da preveč tega, kakor je zdaj zelo v navadi, približa pesnika idiotu, vendar ni mogoče spregledati niti pesniškega v slednjem, in osvetli se možnost, da je idiot v poeziji lahko prikazan s svojevrstnim veseljem nad njegovim duhom.

Nasproti tej pošteni neumnosti stoji zahtevna višja neumnost v resnično vse prepogosto kričečem nasprotju. Ni toliko pomanjkanje inteligence kakor njena odpoved zato, ker si lasti dosežke, do katerih ni upravičena; lahko ima vse slabe lastnosti šibkega razuma, poleg tega pa še vse tiste, ki jih povzroča neuravnotežena, deformirana, neenakomerno gibljiva, skratka vsaka od zdravega odmaknjena duševnost.
Ker ni »standardiziranih« duševnosti, se v tem odmiku, natančneje rečeno, izraža nezadostno sodelovanje med enostranskostmi čustva in razumom, ki ne zadošča, da bi jih ukrotil. Ta višja neumnost je prava bolezen izobrazbe (toda da preprečimo nesporazum: pomeni neizobraženost, napačno izobraženost, napačno nastalo izobrazbo, nesorazmerje med snovjo in močjo izobraževanja), in opisovati jo je skoraj neskončna naloga. Sega vse do najvišje duhovnosti; kajti če je pristna neumnost tiha umetnica, je inteligentna tista, ki sodeluje pri gibljivosti duhovnega življenja, predvsem pa pri njegovi nestanovitnosti in brezplodnosti. Že pred leti sem o njej zapisal: »Sploh ni pomembne misli, ki je neumnost ne bi znala uporabiti; gibljiva je na vse strani in si lahko nadene vsa oblačila resnice. Resnica pa ima vsakokrat samo eno oblačilo in eno pot ter je vedno v slabšem položaju.«

Neumnost, o kateri je tu govor, ni duševna bolezen, pa vendar je najnevarnejša bolezen duha, nevarna življenju samemu.
Vsakdo bi jo gotovo moral zasledovati že v sebi in je ne spoznati šele po njenih velikih zgodovinskih izbruhih.

Toda po čem jo prepoznati? In kakšno nezamenljivo žgoče znamenje ji vtisniti?! Psihiatrija danes kot glavni znak primerov, ki jo zadevajo, uporablja nezmožnost znajti se v življenju, odpoved pred vsemi nalogami, ki jih to postavlja, ali nenadoma pred eno samo, kjer tega ne bi pričakovali. Tudi v eksperimentalni psihologiji, ki se ukvarja predvsem z zdravim človekom, je neumnost opredeljena podobno. »Neumno imenujemo vedenje, ki ne doseže rezultata, za katerega so dani vsi pogoji razen osebnih,« piše znani predstavnik ene najnovejših šol te znanosti. To znamenje sposobnosti stvarnega vedenja, torej sposobnosti, pri nedvoumnih »primerih« klinike ali postaje za poskuse z opicami ne pušča ničesar želenega; toda prosto tavajoči »primeri« zahtevajo nekaj dodatkov, ker pravilno ali napačno »izpolnjevanje naloge« pri njih ni vedno tako očitno.

Prvič, že v sposobnosti vedno se vesti tako, kot se v danih okoliščinah vede človek, ki je sposoben življenja, tiči vsa višja dvoumnost preudarnosti in neumnosti; »stvarno«, »strokovno« vedenje lahko namreč stvar uporabi v osebno korist ali ji služi, kdor dela eno, pa ima navadno tistega, ki dela drugo, za neumnega. (Medicinsko neumen pa je pravzaprav samo tisti, ki ne zmore ne enega ne drugega.)
In drugič tudi ni mogoče zanikati, da je nestvarno, celo nesmotrno vedenje pogosto lahko nujno; kajti objektivnost in neosebnost, subjektivnost in nestvarnost so si sorodne, in kakor smešna je neobremenjena subjektivnost, tako je popolnoma objektivno vedenje seveda nemogoče za življenje, da, celo za mišljenje; uravnotežiti oboje je celo ena glavnih težav naše kulture.

In nazadnje bi bilo treba ugovarjati tudi, da se občasno nihče ne vede tako preudarno, kot bi bilo potrebno, da je torej vsak od nas, če že ne vedno, vsaj od časa do časa neumen. Zato je treba razlikovati med odpovedjo in nezmožnostjo, med občasno ali funkcionalno ter trajno ali konstitucionalno neumnostjo, med zmoto in nerazumnostjo. To sodi med najpomembnejše, kajti življenjske razmere so danes take – tako nepregledne, težke, zmedene –, da lahko iz občasnih neumnosti posameznikov zlahka nastane konstitucionalna neumnost celote.

Opazovanje tako nazadnje vodi tudi iz območja osebnih lastnosti k predstavi družbe, obremenjene z duhovnimi napakami. Tistega, kar se psihološko in stvarno dogaja v posamezniku, sicer ni mogoče prenesti na družbe, torej tudi duševnih bolezni in neumnosti ne, vendar bi danes marsikje verjetno lahko govorili o »družbenem posnemanju duhovnih okvar«; primeri so precej vsiljivi.

*

S temi dodatki je bilo področje psihološke razlage seveda spet preseženo. Sama nas uči, da ima preudarno mišljenje določene lastnosti, kot so jasnost, natančnost, bogastvo, prožnost kljub trdnosti in mnoge druge, ki bi jih lahko našteli; in da so te lastnosti deloma prirojene, deloma pa jih poleg znanja, ki si ga človek pridobi, osvoji tudi kot nekakšno spretnost mišljenja; dober razum in spretna glava navsezadnje pomenita skoraj isto. Pri tem ni treba premagati ničesar razen inercije in prirojenih zasnov, to je mogoče tudi uriti, smešna beseda »miselni šport« pa sploh ne izraža tako slabo, za kaj gre.

»Inteligentna« neumnost pa nima za nasprotnika toliko razuma kot duha, in če si pod tem nočemo predstavljati le prgišča čustev, tudi duševnosti. Ker se misli in čustva gibljejo skupaj, pa tudi ker se v njih izraža isti človek, lahko pojme, kot so ozkost, širina, gibljivost, preprostost in zvestoba, uporabimo tako za mišljenje kot za čutenje; in četudi povezava, ki iz tega nastane, še ni povsem jasna, vendar zadostuje, da lahko rečemo, da k duševnosti sodi tudi razum in da naša čustva niso brez povezave s preudarnostjo in neumnostjo.

Proti tej neumnosti je treba delovati z zgledom in kritiko.
Tako predstavljeni nazor odstopa od običajnega mnenja, ki nikakor ni napačno, je pa skrajno enostransko in po katerem globoka, pristna duševnost razuma ne bi potrebovala, da, ta bi jo samo omadeževal.

Resnica je, da se pri preprostih ljudeh nekatere dragocene lastnosti, kot so zvestoba, stanovitnost, čistost čutenja in podobne, kažejo nemešano, toda pravzaprav le zato, ker je tekmovanje drugih šibko; mejni primer tega se nam je prej prikazal v podobi prijazno pritrjujoče slaboumnosti. Nič mi ni bolj tuje kakor želja, da bi s temi izvajanji ponižal dobro, pošteno duševnost – njena odsotnost ima celo precejšen delež pri višji neumnosti! –, toda danes je še pomembneje prednjo postaviti pojem pomembnega, ki ga sicer omenjam le še povsem utopično.

Pomembno združuje resnico, ki jo v njem lahko zaznamo, z lastnostmi čustva, ki jim zaupamo, v nekaj novega, v spoznanje, pa tudi v odločitev, v osveženo vztrajnost, v nekaj, kar ima duhovno in duševno vsebino ter od nas ali drugih »zahteva« določeno vedenje; tako bi lahko rekli. In kar je v zvezi z neumnostjo najpomembnejše: pomembno je dostopno kritiki tako s strani razuma kakor čustva. Pomembno je tudi skupno nasprotje neumnosti in surovosti, splošno nesorazmerje, v katerem danes afekti razum drobijo, namesto da bi mu dali krila, pa se steka v pojem pomena. Dovolj o tem, morda že več, kot bi bilo mogoče odgovorno zagovarjati! Kajti če bi bilo treba še kaj dodati, bi lahko bilo le to, da z vsem povedanim še nikakor ni podano zanesljivo znamenje za prepoznavanje in razlikovanje pomembnega ter da najbrž tudi ne bi bilo lahko podati povsem zadostnega.

Prav to pa nas vodi k zadnjemu in najpomembnejšemu sredstvu proti neumnosti: k skromni samoomejitvi.

Včasih smo vsi neumni; včasih moramo ravnati tudi slepo ali napol slepo, sicer bi svet obstal; in če bi kdo iz nevarnosti neumnosti izpeljal pravilo: »Vzdrži se vsake sodbe in odločitve o tem, česar ne razumeš dovolj!«, bi otrpnili! Toda ta položaj, okoli katerega se danes dela toliko hrupa, je podoben položaju, ki nam je na področju razuma že dolgo domač. Ker sta naše znanje in zmožnost nepopolna, moramo v vseh znanostih v bistvu soditi prenagljeno; vendar si prizadevamo in smo se naučili to napako držati v znanih mejah ter jo ob priložnosti popraviti, s čimer se v naše ravnanje znova vrača pravilnost.

Pravzaprav nič ne govori proti temu, da bi to natančno in ponosno-ponižno presojanje in ravnanje prenesli tudi na druga področja; in menim, da bi sklep: »Ravnaj tako dobro, kot moreš, in tako slabo, kot moraš, pri tem pa se zavedaj meja zmotljivosti svojega ravnanja!« že bil polovica poti do obetavnega oblikovanja življenja.

Toda s temi namigi sem že nekaj časa na koncu svojih izvajanj, ki naj, kot sem previdno poudaril, pomenijo le predhodno študijo. In z nogo na meji izjavljam, da ne morem iti dlje; kajti samo korak čez točko, kjer stojimo, pa bi iz področja neumnosti, ki je celo teoretično še raznoliko, prišli v kraljestvo modrosti, pusto in na splošno izogibano pokrajino.

Predavanje na povabilo avstrijskega Werkbunda, izvedeno na Dunaju 11. marca in ponovljeno 17. marca 1937.