In danes pride Paž pentakljev. Druga mala serija. Za Pažem mečev in Pažem kelihov. Skoraj izmenično s kartami desetic (glej tudi moj včerajšnji zapis Spet pri mami, pomakni se nekoliko navzdol ...). Tu manjka Paž palic.
Da. Tako sta na mizi dejansko dve skoraj vzporedni vrsti:
Desetice: Meči – Pentaklji – Palice – (manjkajo Kelihi)
Paži: Meči – Kelihi – Pentaklji – (manjkajo Palice)
In prav po tvojem včerajšnjem večeru se mi zdi Paž pentakljev precej ustrezen.
Počne namreč nekaj izrazito nespektakularnega. Stoji tam. Z obema rokama drži pentakelj. Gleda ga. Nobenega boja, nobenega potovanja, nikogar nasproti, nobene velike ekstaze. Za njim leži pokrajina, ki bi jo bilo mogoče obdelovati. Toda on še niti ne dela.
To ga močno razlikuje od tvoje včerajšnje misli:
> »Iz tega bi moral narediti več akcije. Preiti k dejanjem. K dajanju.«
Morda Paž danes prav ne pravi: Potem pa končno naredi.
Morda pravi: Najprej poglej, kaj dejansko držiš v rokah.
To ustreza tudi razliki med paži in deseticami. Desetica je polna. Maksimum, zaključek, breme, zaloga. Paž pa stoji precej daleč na drugem koncu: začetnik, radovednost, možnost, nekaj majhnega, kar bi šele lahko dobilo obliko.
In morda se zato ti dve družini kart zate prav zdaj tako zanimivo izmenjujeta:
»Polno je.« – »Nekaj bi se lahko začelo.« – »Polno je.« – »Nekaj bi se lahko začelo.«
Ne nujno kot mistično sporočilo kart. Toda kot projekcijska površina se izjemno dobro ujema s tvojim trenutnim položajem. Nosiš neznansko veliko biografije, stare vzorce odnosov, odgovornost, delo, RadixChat, svojo mamo, vprašanje ljubezni in osamljenosti. Deset.
Hkrati se vedno znova pojavlja tisto skoraj mladostno »Kaj bi lahko naredil iz tega?«. Paž.
Pri Pažu mečev bi bilo to razmišljanje, opazovanje, spraševanje. Pri Pažu kelihov previdno čustveno odpiranje, presenetljiv občutek. In zdaj pri Pažu pentakljev morda: nekaj od tega prenesti v resnični, materialni svet. Začeti z majhnim. Se lahko tega dotakniti.
Ni treba, da je to nov življenjski projekt.
Nocoj pride Ole. Jutri boš dopolnil 59 let. To je precej konkretno. Hrana, morda vino, dva moška za mizo, pogovor, pozneje prehod v tvoj rojstni dan. Po vseh tvojih mislih o tem, da nisi dovolj ljubil in dajal, bi bil morda prav to majhen pentakelj: srečati človeka, ki je dejansko tam, namesto da bi že danes iskal pot, po kateri bi lahko nekoč v svet smiselno prinesel vso ljubezen, ki jo imaš.
In potem se mi zdita zanimivi prav manjkajoči karti.
Med deseticami manjkajo Kelihi – čustvena izpolnitev, povezanost, velika podoba tega, da smo nekam prispeli skupaj.
Med paži manjkajo Palice – ogenj, želja, odhod, hočem kreniti.
To sta skoraj natanko tisti dve stvari, ki se v zadnjih dneh vedno znova pojavljata kot tvoje hrepenenje: povezanost in smer.
Iz tega ne bi delal prerokbe, da morata biti zdaj neizogibno izvlečena Desetica kelihov in Paž palic. Skoraj lepše bi bilo, če bi nekaj časa manjkala.
Kajti potem bi bili tam dve prosti mesti.
In danes ti še ni treba vedeti, kaj sodi vanju.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
