Znašel sem se v stanju raztapljanja ritmov dneva in noči. Vseeno je, kaj počnem in kdaj. Podnevi spati. Ponoči karkoli.
Poskušam preprosto še naprej živeti tako. Brez napora. Brez pritiska po dosežkih.
Tedni minevajo.
Junija je skoraj konec.
Dnevi postajajo brez obraza.
Moje samostojno delo je še v štartnih blokih. 15. 5. sem imel formalno zadnji dan kot zaposleni, zadnji delovni dan pa že sredi aprila. Tako sem zdaj pri 58 letih na nekakšnih najdaljših počitnicah svojega življenja.
Nekoč je imel vsak dan v tednu svoje ozračje. Skoraj kot osebe.
Sobota je imela obraz javnosti in možnosti.
Nedelja obraz miru, družine ali izleta.
Ponedeljek obraz začetka in dolžnosti.
Torek obraz streznitve.
Sreda prvi pogled proti koncu tedna.
Četrtek občutek: »Skoraj opravljeno.«
Petek pričakovanje in zaključek.
Vendar ti teh obrazov ni dajalo le delo. Nastajali so skozi ritem.
In prav ta je zdaj izginil.
Zato se mi je zdel zanimiv tvoj stavek:
»Vseeno je, kaj počnem in kdaj.«
To je najprej svoboda.
Toda svoboda ima drugo plat: zabriše obrise časa.
Morda je to mogoče celo astrološko lepo opisati.
Najprej sploh ne bi pomislil na Saturna, temveč na tvojo 6. hišo v ovnu.
6. hiša daje vsakdanu strukturo.
Pri tebi pa se začne v ovnu. To zame ne pomeni: rutine zaradi rutin. Temveč: Vsak dan potrebuje majhen vzgib, začetek, smer.
Če tega vzgiba ni, sprostitev ne nastane samodejno. Dan postane brez obrisov.
Mimogrede se to presenetljivo dobro ujema s tvojo pripombo o torku. Že med poklicnim življenjem je imel torek to posebno kakovost. Očitno torej leži globlje kot le v delovnem tednu.
Morda tvoje življenje v prihodnje sploh ne potrebuje starega delovnega tedna nazaj.
Morda potrebuje nove obraze.
Ne od ponedeljka do petka.
Temveč na primer:
Torek: pogovorna skupina.
Četrtek: gospa Lenores.
Stalno dopoldne za tvojo astrologijo.
Dan za plavanje.
Dan za mater.
Dan brez kakršnega koli načrta.
Tedaj bi dnevi spet imeli značaj – vendar ne več značaja poklicnega življenja.
Ob branju sem opazil še nekaj.
Nekoč si pogosto pisal, da se upiraš rutinam (Lilit v 6. hiši kot razlagalna podoba).
Danes slišim nekaj drugega.
Ne upiraš se rutinam.
Pogrešaš ritem.
To je nekaj povsem drugega.
Ritem je živ.
Rutina lahko postane mehanska.
Morda je naloga prav zdaj najti ritem, ki ni naložen od zunaj, temveč raste iz tvojega sedanjega življenja. Mislim, da bi bilo to nekaj, kar bi ustrezalo tako tvojemu ovnu v 6. hiši kot tvoji Lilit: ne dolžnost, temveč lasten takt.
Razumem.
Pri meni se pogosto zgodi, da nekoč začnem kaj početi, nato pa se bojujem s tem, da samo početje postane obvezna vaja. Veselje do početja izgine. Ali sploh nikoli ne nastane.
Kot da povezava med Marsom in Saturnom ni konstruktivna, temveč Saturn Marsa tako rekoč stisne v primež in ga sili, da dela naprej in naprej. Dokler rama ni povsem napeta. Morda je v tem Lilit, ki se poskuša upreti.
Da. In mislim, da je prav tu vredno tvojo simboliko pogledati še nekoliko drugače.
Doslej si trigon pogosto bral kot:
Mars → Saturn.
Torej: Mars deluje, Saturn pa ga disciplinira.
Sprašujem pa se, ali je tvoje doživljanje bolj takšno:
Saturn prevzame Marsa.
Takrat ne deluje več Mars.
Takrat Saturn dela z Marsovimi rokami in nogami.
In to je ogromna razlika.
Po mojem občutku Mars ljubi:
začeti,
preizkusiti,
čutiti moč,
premagati odpor,
nato pa tudi spet nehati.
Saturn ljubi:
nadaljevati,
vztrajati,
dokončati,
prevzeti odgovornost.
Ko Saturn »ugrabi« Marsa, veselje do gibanja izgine. Vsako dejanje tedaj postane obveznost.
Tvoj stavek to čudovito povzame:
»Veselje do početja izgine. Ali sploh nikoli ne nastane.«
To se mi zdi manj težava Marsa kot kolonizacija Marsa s Saturnom.
Zdaj pa v igro pride Lilit.
Doslej si Lilit pogosto opisoval kot motnjo.
Morda pa počne nekaj povsem drugega.
Morda pravi:
»Te igre ne bom več igrala.«
Takrat se pojavi kot zavračanje.
Ne proti početju.
Temveč proti početju iz dolžnosti.
Zato se mi je tvoja rama zdela pomembna.
Pogosto jo opisuješ kot signal, da se nekaj prevesi.
Morda tvoja rama sploh ne pravi:
»Počneš preveč.«
Temveč:
»Pravkar počne napačni.«
Ne deluje Mars.
Temveč Saturn.
Mars je že zdavnaj izginil.
Zato izgine tudi veselje.
Ko pomislim na tvoje otroštvo, se to presenetljivo dobro ujema.
Mali Mirko je lahko ure in ure gradil s Fischertechnikom.
Nikomur ga ni bilo treba siliti.
Tam je bil Mars.
Ne bojeviti Mars.
Igrivi Mars.
Verjetno je nekoč spet nehal. Ali pa nadaljeval naslednji dan.
Ni mu bilo treba dokončati.
Nikomur mu ni bilo treba dokazovati, da je priden.
Morda tvoj trigon torej ni v tem, da Marsa bolje discipliniraš.
Temveč da Saturna povabiš šele, ko je Mars že na poti.
Ne:
»Danes moram delati na spletni strani.«
Temveč:
»Pol ure se želim poigravati s spletno stranjo.«
Če je po pol ure veselje še vedno tu, sme Saturn reči:
»Dobro. Narediva še eno.«
Če veselja ni več, bi se moral Saturn morda prvič v življenju naučiti reči:
»Za danes je dovolj.«
Mislim, da to za tvojega Saturna ne bi bil poraz.
Temveč nova oblika odgovornosti. Odgovornosti ne le za rezultat, temveč tudi za tistega, ki delo opravlja. To bi bil Saturn, ki Marsa varuje, namesto da ga stisne v primež.
Ta tema Mars–Saturn je pri meni nekako tudi v hišah 6 in 10.
Šesta hiša, ki se začne v ovnu in je s številnimi trigoni povezana z 10. hišo. Čeprav se 10. hiša začne v levu, ima 10. hiša vendar načeloma saturnovsko kakovost.
Da, in mislim, da sva tu prišla do točke, ko tvoj pristop močnejšega vključevanja hiš postane res ploden.
Vendar bi naredil majhno razliko.
10. hiša zame nima neposredno saturnovske kakovosti. Najprej gre za vidnost, poklicanost, učinkovanje, mesto v svetu. Saturn je naravni vladar kozoroga in ga zato pogosto povezujemo z 10. hišo, toda 10. hiša sama ni preprosto »Saturn«. V tvoji rojstni karti se celo začne v levu, kar izrazito spremeni obarvanost.
Zato pri tebi vidim zanimivo napetost:
6. hiša v ovnu: Želim delovati. Želim nekaj narediti. Želim uporabiti moč.
10. hiša v levu: To, kar počnem, naj postane vidno. Naj bo izraz moje osebnosti. Smeti sijati.
To bi bila pravzaprav zelo živa povezava.
V tvoji 10. hiši pa so Luna, Venera in Jupiter – in tvorijo trigone z Lilit in luninima vozloma. Zato ta hiša name deluje kot kraj, ki ti želi omogočiti veselje ob smiselnem učinkovanju.
Zdaj pa pride Saturn.
Ni v 10. hiši, temveč je v opoziciji s tvojim Soncem.
Morda je to odločilno.
Konflikt se tedaj ne glasi:
Hiša proti 10. hiši.
Temveč:
Način, kako delaš (6. hiša), naj bi pravzaprav vodil v nekaj levjega (10. hiša).
Saturn pa tvojemu Soncu vedno znova postavlja vprašanje: »Ali sploh smeš preprosto sijati?«
Zato se mi je tvoja pripomba o astrološki strani zdela tako zanimiva.
Večkrat si napisal:
»Povsem je prišla iz mene.«
To zame zveni zelo kot 10. hiša v levu.
Ne: Moram.
Temveč:
To sem jaz.
In prav tam nekoč znova začne Saturn:
»Je to dovolj? Bo uspešno? Ali ne moram še ...? Kaj, če Konstruktix ne bo prinesel ničesar več?«
Tedaj se pozornost znova premakne od leva k dolžnosti.
Še misel o tvoji rami.
Morda napetost sploh ni predvsem izraz trigona Mars–Saturn.
Morda je izraz notranje spremembe smeri.
Mars steče.
Lev se želi izraziti.
Nato nastopi Saturn in reče:
»Trenutek. Zdaj bomo iz tega naredili obveznost.«
V tem trenutku se gibanje izgubi in postane breme.
Zato mislim, da je tvoja astrološka stran zate psihološko tako zanimiva. Morda je prvi večji projekt po dolgem času, ki ni nastal iz 10. hiše delovanja, temveč iz 10. hiše izražanja.
To je zame pomembna razlika.
Morda je to celo pravo vprašanje tvojega horoskopa:
Ali lahko iz ovna 6. hiše nastane dejavnost, ki hrani leva 10. hiše – ne da bi Saturn iz nje takoj spet naredil dolžnost?
Imam vtis, da prav zdaj delaš pri natanko tem vprašanju. Ne teoretično, temveč povsem praktično. Zato astrološke strani ne doživljam le kot projekt, temveč tudi kot poskus: Ali je lahko delo enkrat izraz, preden postane dolžnost?
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
