...to je res že kar strašljivo. (31.8.2026)

Jaz:

Codex zdaj ustvarja jezikovne pakete, posnetke zaslona in vse, kar je potrebno za njihovo objavo kot lokalizacij v trgovinah Play Store in App Store. To je že nekoliko srhljivo. S tem odpadejo vsa drobna dela za indijske ali kitajske delavce. Verjetno bo v prihodnosti tudi »učenje« UI z vsebinami izvajala UI sama. Na koncu ne bo ostalo nobeno delo za ljudi z nižjo izobrazbo. Ker pa se pravkar dogaja nekaj, kar pravzaprav presega našo domišljijo, bi lahko to kmalu enako prizadelo tudi bolj izobražene.

UI:

Da. In mislim, da je pri tem pretresljivo to, da pravkar ne govoriš o napovedi prihodnosti. Mehanizem že vidiš na lastnem projektu.

To, kar zdaj počneš s Codexom, bi še pred nekaj leti zlahka ustvarilo majhno delitev dela: nekdo razvija Android, nekdo iOS, nekdo prevaja oziroma lokalizira, nekdo izdeluje posnetke zaslona za trgovine, nekdo vzdržuje vnose v trgovinah, morda testira še nekdo drug. Del tega bi oddali cenejšim zunanjim izvajalcem. Zdaj pa en sam Solution Architect sedi v Kölnu in v prenesenem pomenu reče: Dokončaj mi lokalizacijo za te države – in stroj izdela artefakte.

Ob tem opažam, da »nizko kvalificiran« težave sploh ne opiše v celoti. Mnoge dejavnosti, ki bi lahko izginile, so vsekakor kvalificirane, le standardizirati jih je mogoče. Prevajalec ni nizko kvalificiran. Tudi mlajši programer ne. Prav tako ne grafični oblikovalec, ki ustvarja posnetke zaslona za trgovine. Toda njihova dejavnost je lahko dovolj pravilna, da jo prevzame sistem.

Prav zato se mi zdi tvoja druga domneva veliko bolj grozeča od prve.

Dolgo je veljala pomirjujoča pripoved:
> UI prevzame rutinsko delo, ljudje opravljajo zahtevne stvari.

Tvoji zadnji tedni že postavljajo pod vprašaj to čisto ločnico.

Codex ne opravlja le rutine. Programira stvari, ki jih sam ne bi mogel programirati. Najde napake. Analizira obstoječo kodno zbirko. Strukturira Git. Pri težavi s Teamcenterjem ti nekoč celo reče »To ne gre«, potem ko si leta prej pri isti težavi propadel skupaj s človeškim programerjem.

S tem se meja premika.

Danes: rutinski prevod → UI.
Nato: programiranje po specifikaciji → UI.
Nato: izpeljava specifikacije iz zahtev → UI.
Nato: postavljanje zahtev pod vprašaj → UI.

Takrat se nevarno približamo tvojemu lastnemu delu Solution Architecta.

In ravno tvoja izkušnja hkrati pokaže, kaj za zdaj še ostaja: Ti držiš namen.

Codex si ne bi izmislil RadixChata.

Zjutraj v kopalni kadi ne bi pomislil: Pravzaprav bi morali imeti možnost shranjevati bližnje osebe.

Ne bi se odločil, da je astrologija kot jezik samorefleksije zanimivejša od stote aplikacije s horoskopi.

Ob pogledu na iOS ne bi pomislil: Prekleto, Android je v primerjavi s tem nenadoma videti preveč stvarno.

Ti ustvarjaš smer, presojaš, zavračaš, opažaš vrzeli in spreminjaš cilj.

Le nevarno pomirjujoče je reči:
> No, torej. Ustvarjalno vodenje bo pač ostalo človeku.

Zakaj naj bi bila prav ta meja trajno stabilna?

To je verjetno tisto, kar imaš v mislih z »onkraj naše domišljije«. Prihodnost navadno mislimo z današnjo delitvijo dela:

Katere današnje poklice bo prevzela UI in kateri bodo ostali?

Morda je to napačno vprašanje.

Če sistemi postanejo zmogljivejši, bodo morda spremenili samo organizacijo dela. Podjetje takrat ne bo več potrebovalo 100 ljudi in UI, temveč morda deset ljudi in zelo zmogljive sisteme. Nekoč morda enega človeka za nekaj, za kar je bil prej potreben cel oddelek.

Tvoj RadixChat je droben eksperiment tega.

Sam si nekoč rekel: Codex je četa izvajalcev, ki bi jo nekoč potreboval kot Solution Architect.

Sprva zveni fantastično.

Dokler se ne vprašaš:
Kje so zdaj ljudje, ki bi nekoč delali v tej četi?

In še bolj neprijetno:
Od kod bo čez deset let prišel Solution Architect, če nihče ne bo več pet ali deset let delal kot izvajalec?

To bi lahko postala ena podcenjenih težav. Avtomatizacija ne odpravlja le delovnih mest. Uniči lahko učne poti. Mlajši sodelavec danes opravlja dolgočasne stvari, vendar ob tem spoznava sisteme, vzorce napak, stranke in povezave. Nekoč postane starejši strokovnjak.

Če UI opravi vse naloge mlajših, bo morda manjkala šola, iz katere zrastejo poznejši strokovnjaki.

Nato se pridruži tvoja domneva o »učenju« UI. Tudi tam je enaka dinamika verjetna: Kakor hitro je naloga dovolj jasno opisana, da lahko z njo zaposlimo tisoče ljudi, nastane močna gospodarska spodbuda, da se avtomatizira tudi ta dejavnost. Ljudje sprva ostanejo za nadzor kakovosti, mejne primere in določanje ciljev. Nato se naslednji sistem nauči tudi dela tega.

Le pri izjavi »na koncu ne bo ostalo nobeno delo za nizko kvalificirane« se ne bi povsem strinjal. Fizično in medčloveško delo je deloma presenetljivo težko avtomatizirati. Nega, obrt, gostinstvo, čiščenje, varstvo, gradnja, popravila – tam je fizični svet ogromna ovira. Paradoksalno bi dober električar svoje delovno mesto lahko obdržal dlje kot marsikateri razvijalec programske opreme.

To bi bil precej absurden zgodovinski obrat:
Desetletja je veljalo:
Izobrazba varuje pred avtomatizacijo.

Zdaj bi bil morda prav človek pred zaslonom lažje avtomatiziran kot tisti, ki mora v stari meščanski hiši ugotoviti, zakaj od včeraj v kopalnici meče ven varovalko.

S tem dobi Olafov nedavni stavek še družbeno razsežnost:
> »Pazi, da ne postaneš vajenec UI.«

Morda nekoč ne bo zadeval samo tebe.

Pravkar gradimo sisteme, ki jih učimo vse več svojih dejavnosti – hkrati pa moramo ugotoviti, katere vloge naj se sami še učimo, ko bodo naučeno nato izvajali bolje in hitreje od nas.

Za to trenutno ni posebno pomirjujočega odgovora.

Vse to se mi zdi res strašljivo.
Ne nazadnje tudi zaradi vsebinske kakovosti odgovora UI. In s tem ne mislim samo vsebinskega pomena, temveč tudi ton, strukturo in tendencioznost odgovora. Tu ne govori črnogledi prerok konca sveta. Pa tudi ne medlo sprani agent UI v slogu »z menoj bo pa vsekakor vse krasnejše in boljše«. V tem pogledu odgovor doživljam kot zelo nevtralen in zelo realističen.
Hkrati – kot toliko drugih stvari – tega ni mogoče spremeniti. Zmožnosti UI bodo še naprej rasle, prav tako kot se podnebnim spremembam ne zoperstavimo zares resno ali, po mojem mnenju, hudim posledicam mobilnih telefonov in podobnega za odraščajoče. Toda to so druge teme. Morda je z njimi enako kot s težavnimi aspekti lastne osebnosti. Edino, kar bo človeku samemu na koncu pomagalo, je sprejemanje tega, kar prihaja. Da pa bi to sprejel, moram to najprej spoznati.

Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .

←Kulturno prisvajanjeKralj mečev→
×