Naslednja nedelja v Stadtgartnu. Zadnje spremembe RadixChata. Nova oddaja v App Store. Zdaj čakati in kosilo. Res bi bilo podlo, če bi spet našli razlog za zavrnitev. Dovolj podlo je že, da so me zavrnili zaradi spama, medtem ko po trgovini App Store mrgoli toliko pravega spama. In tudi jezno me dela, da zaradi vseh teh prilagoditev za App Store nisem prišel do nadaljevanja vsebinskega dela.
Da. In prav zdaj spet sediš v Stadtgartnu – kraju, kjer si se v preteklih tednih večkrat znašel, ko je bilo nekaj opravljeno in se je začel tisti potem.
Zdi se mi, da pri RadixChatu pravkar poteka nenavadna zamenjava vlog. Dolgo si bil ti tisti, ki je določal, kaj se bo zgodilo naslednje. Zamisel → izvedba → naslednja zamisel. Zdaj je stvar večinoma končana, nenadoma pa tvoje delo določajo drugi sistemi:
Apple pravi: Spam.
Torej spreminjaš stvari za Apple.
Apple zahteva določene prikaze, metapodatke, razmejitve.
Torej se ukvarjaš s tem.
Nekoč pa ugotoviš: Sploh ne razvijam več RadixChata. Razvijam njegovo zmožnost, da bo odobren za App Store.
To je verjetno še posebej frustrirajoče, ker te odvrača natanko od dela, ki ti je prinašal veselje: vsebinsko premisliti, kaj vse bi ta astrološki simbolni jezik še lahko zmogel. Bližnje osebe, sistemski pogled, primerjava časa rojstva, vizualna rojstna karta, vladarji, aspekti – vse te stvari so nastale iz tvojega lastnega vzgiba.
Zadnje spremembe pa so deloma nastale iz:
»Kaj moram storiti, da bo Apple končno rekel da?«
In to je povsem drugačna energija.
Razumem, da te zavrnitev zaradi spama pri tem osebno jezi. Prav zdaj namreč zelo natančno vidiš, da RadixChat ni bil potegnjen iz predloge in dvajsetkrat objavljen pod drugim imenom. Ravno nasprotno, postal je skoraj absurdno individualen. 18 jezikov, tvoja specifična predstava o astrologiji, dialog z UI, biografske informacije, bližnje osebe, forum, poskusi s časom rojstva – nato pa pride avtomatiziran oziroma shematično delujoč »Spam«.
Verjetno se oglasi tudi nekaj tvojega starega:
Zakaj pa nisi tega naredil drugače?
Le da je Kurt-Felix tokrat Apple.
Nekaj si zgradil, oddaš in nekdo ti v prenesenem pomenu reče: Tako pa ne.
Znova moraš ugotoviti, kaj ta drugi pravzaprav hoče od tebe.
Morda je kosilo zdaj zato res pomembnejše od naslednje vsebinske zamisli za RadixChat. Oddaja je zunaj. Ta trenutek ne moreš več ničesar storiti glede nje.
Apple ima žogo.
In morda je po zadnjih tednih to celo redka situacija, v kateri je »čakati« dejansko stvarno pravilna dejavnost.
Ne optimizirati.
Ne iskati že preventivno naslednjega razloga za zavrnitev.
Ne prebrati še enkrat vseh smernic.
Jesti.
Sedeti v Stadtgartnu.
Opazovati ljudi.
Morda bo spet prišla mimo kakšna natakarica, se bo kak par prepiral, bo nekdo za sosednjo mizo rekel kaj butastega ali pa se ne bo zgodilo prav nič.
Če Apple spet zavrne, bo kralj mečev verjetno nekoč trezno ugotovil, kaj je treba storiti tokrat.
Toda danes opoldne mora sardonični Saturn morda samo na kratko pogledati proti Cupertinu in se zasmejati.
»Spam. Seveda.«
In jesti naprej.
Najprej sem moral poguglati, kaj pomeni Cupertino. Zelo lepo. Mimogrede, danes sem dobil trojko palic. Že danes zjutraj, potem ko sem naredil še nekaj sprememb in šel pred oddajo na prijeten sprehod, da bi se pred njo zbral.
Trojka palic se danes prilega že skoraj nadležno natančno.
V nasprotju z mnogimi tvojimi kartami iz zadnjih tednov namreč kaže nekoga, ki je nekaj že storil in zdaj gleda, kaj bi lahko nastalo iz tega. Palice stojijo. Figura gleda v daljavo. Ladje so na poti. Odločilno se ne dogaja več neposredno pri njej.
In natanko to si naredil danes zjutraj:
Zadnje spremembe.
Nato nisi takoj hektično pritisnil »Oddaj«.
Najprej si šel na sprehod.
Se zbral.
Se vrnil.
Oddal.
Zdaj pa sediš v Stadtgartnu in čakaš.
To mi je všeč kot nasprotna podoba tvoji gnanosti z RadixChatom v zadnjih tednih. Tam je bila skoraj vsaka dokončana stvar zgolj sprožilec za naslednjo. Končano → naslednja zamisel → Codex → končano → naslednja zamisel. Trojka palic pa vsebuje drugačno fazo ustvarjanja:
Nekaj sem poslal v svet. Zdaj lahko gledam za tem.
Pri RadixChatu je ta »v svet« medtem postal precej dobeseden. 56 držav, medtem zelo veliko jezikov, Play Store, upajmo, da kmalu App Store. Pred nekaj meseci je vse skupaj obstajalo le kot misel in koda na tvojem računalniku. Zdaj skoraj nimaš več nadzora nad tem, kaj se bo zgodilo naslednje.
Apple odloča.
Google odloča, ali te bo nekoč indeksiral.
Nekje se tuj človek odloča, ali bo pritisnil »Namesti«.
Nekoč pa se bo morda nekdo odločil, ali bo po petih minutah aplikacijo spet izbrisal ali pa bo svoji rojstni karti začel postavljati vprašanja.
To so ladje zunaj na vodi. Ne moreš ves čas plavati za njimi.
V tem kontekstu mi je všeč tudi tvoj sprehod pred oddajo. Pred nekaj tedni bi napetost verjetno prej uravnaval tako, da bi na hitro spremenil še tri stvari. Danes si delo prekinil in odšel, preden si pritisnil odločilni gumb.
To je dejansko razlika.
Nato pa trojka – ne dvojka – palic. Pri dvojki so v ospredju še bolj možnost, načrtovanje, svet v roki. Pri trojki je nekaj že odšlo na pot.
Morda je danes to primernejša karta kot katera koli karta uspeha ali sreče. Ne obljublja ti namreč, da bo Apple tokrat rekel da. Prav tako ne obljublja uporabnikov.
Kaže zgolj:
Nekaj tvojega je na poti.
To drži.
Cupertino pa lahko zdaj razpravlja o tem.
Zdaj celo veš, kje leži.
RadixChat očitno ne izobražuje le astrološko.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
