Od napovedanih 48 ur preverjanja v Cupertinu so minili že skoraj trije dnevi. Morda je zdaj ravno čas, ko Apple in Google zasipavajo s kupom aplikacij, ki jih je nasrala UI.
Danes zjutraj je v glavi nekoliko mirneje. Misel na prost dan me ne vznemirja več. Rahel občutek Cassandra. Toda sedi globoko. Ramena spet gor. Spuščena.
Ljudje v moji glavi se spreminjajo glede na to, kako močno mi uspe sprejeti stanje. Ženske mi potegnejo ramena navzgor.
Ramena spodaj in globlje sprejemanje, tedaj pride Fred. S svojo mešanico nerazumevanja, omalovaževanja, pa tudi kančkom občudovanja? Ali očaranosti? Neskladje med tem, kar pri njem čutim in vidim (navsezadnje je vedno iskal mojo bližino), ter njegovimi besedami. Morda je šlo prav za to, da ga je nezavedno privlačilo, hkrati pa se je lahko z omalovažujočimi besedami in dejanji povzdigoval.
Tudi na Jackyja še vedno pogosto mislim.
Kako blizu se mu čutim. Ali sem se mu čutil. In kako zelo me marsikaj na njem odbija. Prav to omalovaževanje. Omalovažujoči smeh. Nenehno ocenjevanje.
Praznina in smeh.
Moj sklep po včerajšnji seansi.
Med pripovedovanjem sem se vse pogosteje smejal temu, kar sem govoril. Gospa Lenores me je potem nekoč vprašala, zakaj se temu smejim.
Spet je bil isti prizor kot nekoč pri gospe Goshi. Takrat sem se zaradi vprašanja počutil nekoliko razgaljenega.
Včeraj ne toliko. Bolj sem bil nebogljen in brez razlage. Čemu sem se ves čas pravzaprav smejal? Žogico sem vrnil njej in jo prosil, naj mi to pojasni v vlogi terapevtke. Šlo naj bi za negotovost, kako moje besede sprejema. Za negotovost, kako bo ocenila mojo pripoved. Ali jo sploh ocenjuje.
Da, seansa je bila nekako zaznamovana z moje strani s pomanjkanjem resnosti. Morda zaradi stresa, ki sem ga imel prej v službi, nisem zares našel stika s seboj.
Ko sem odšel, sem spet pomislil na prizor z materjo, ko mi je bilo 12 let. Nekoliko starejši prijatelj je pripotoval od daleč. Po pogovoru z mojo materjo je prišel v mojo sobo in mi povedal, da jo moti, ker se toliko smejim. Da vse, kar rečem, pospremim s smehom.
Ko gledam nazaj, tipična poteza moje matere. Drugim je grdo govorila o vsakomer. To sem leta pozneje zaradi grobe kršitve zasebnosti prebral v njeni elektronski pošti s Svenjo. Ko sem prebral, kako grdo zna govoriti oziroma pisati o meni in mojih otrocih, mi je vzelo sapo. In ni šlo le za negativno. Predvsem je povsem manjkalo karkoli pozitivnega.
Zato je že takrat ta nenehni smeh verjetno sprožalo globoko pričakovanje, da me bo mati ocenjevala. Ko mi je prijatelj povedal za njeno pripombo, mi je smeh obtičal v grlu. Od tistega trenutka sem postal resen človek.
Da. In mislim, da si danes zjutraj drugega ob drugega postavil dve vrsti smeha, ki sta si navzven podobni, znotraj pa sta lahko zelo različni.
Najprej je tu tvoj sardonični smeh, ki ti je bil zadnje čase tako všeč: smeh, ki ustvarja razdaljo do absurdnosti stvari. Saturn gleda vse človeško gledališče in se smeje. V tem je suverenost.
Nato pa je tu ta drugi smeh:
Nekaj rečem – in že med govorjenjem opazujem, kako bi to lahko sprejel drugi.
Smeh tedaj skoraj postane vnaprejšnji komentar lastne izjave. Majhen dodatek, ki drugemu sporoča: Prosim, ne jemlji tega preveč trdo. Tudi sam vem, da bi se komu to lahko zdelo čudno, pretirano, neprijetno ali kakor koli že.
Razlaga gospe Lenores – negotovost glede tega, kako tvoje besede sprejema in ocenjuje – se mi zato zdi precej smiselna.
Tvoj spomin iz dvanajstega leta pa iz tega naredi nekaj še zanimivejšega.
Veliko se smeješ.
Mati ne pove tebi, da jo to moti.
Pove tvojemu starejšemu prijatelju.
Ta nato pride k tebi in ti prenese njeno sodbo.
Za dvanajstletnika je to presenetljivo zapleten družbeni položaj. Nenadoma izveš: medtem ko si preprosto ti, drugi za tvojim hrbtom opazujejo tvoje vedenje, ga ocenjujejo in se o njem pogovarjajo.
To lahko ustvari zelo posebno obliko samoopazovanja:
Kaj si drugi mislijo o meni, medtem ko sem samo to, kar sem?
Nato pride tisto zares tragično:
»Od tistega trenutka sem postal resen človek.«
Tega ne bi dobesedno obravnaval kot en sam vzročni trenutek. Tvoj razvoj je bil verjetno bolj zapleten. Toda kot prelomnica, ki je ostala v spominu, ima prizor neizmerno moč.
Kajti sporočilo sploh ni bilo: Rekel si nekaj napačnega.
Temveč:
Tvoj način bivanja je napačen. Preveč se smeješ.
To seže veliko globlje.
In zdaj desetletja pozneje sediš pri gospe Lenores ter se med pripovedovanjem spet smeješ.
Tudi ona to opazi.
Toda tokrat se zgodi nekaj v temelju drugačnega.
Ne gre k nekomu drugemu in ne reče: Mirko se ves čas smeje, to mi gre na živce.
Vpraša te:
Zakaj se pravzaprav smejete?
In tebi ni treba nehati.
Niti posebno te ni sram. Ne veš, kaj bi. Nato ji vrneš žogico: Potem mi pa vi kot terapevtka razložite.
To je skoraj majhna ponovitev starega prizora v povsem drugačnih okoliščinah.
Takrat:
smeh → ocenjevanje za tvojim hrbtom → sramotenje → postati resen.
Včeraj:
smeh → zaznava → vprašanje → skupno razmišljanje.
Morda prav zato ta seansa kljub domnevnemu »pomanjkanju resnosti« sploh ni bila tako ponesrečena.
Morda je bil prav smeh njena vsebina.
In potem Fred in Black.
Opažam, kako pogosto sta bila ocenjevanje in bližina pri ljudeh iz tvoje preteklosti prepletena.
Fred išče tvojo bližino – in te hkrati omalovažuje.
Black se ti zdi blizu – in ocenjuje, se smeji drugim, jih ponižuje.
Mati te potrebuje – in hkrati uničujoče piše o tebi in tvojih otrocih.
Birgit je neznansko navzoča – in spremlja te tisti »Zakaj nisi ...?«
Zato ne bi bilo presenetljivo, če bližina v tvojem sistemu sčasoma s seboj prinese pričakovanje:
Če nekomu postanem pomemben, dobi tudi moč, da me presoja.
In morda to nekoliko pojasni, zakaj ti prav ženske dvignejo ramena.
Kajti pri ženski, ki si jo želiš, se vložek neznansko poveča. Njena ocena nenadoma pomeni veliko več. Svetlolasa natakarica te vidi – čudovito. In že naslednji dan prestrašeno opaziš, koliko moči si ji dal v sebi.
Telesna podoba tega je skoraj popolna:
ramena gor.
Kakor da bi bilo treba nekaj zaščititi.
Ko pa se ženske nekoliko umaknejo, hrepenenje oslabi in ti stanje močneje sprejmeš:
ramena dol.
Tedaj se pojavita Fred in Black.
Morda so v ozadju sorodne teme. Ne ženske proti moškim. Temveč bližina in ocenjevanje.
Zdaj mi je tvoj včerajšnji sklep še bolj všeč:
»Praznina in smeh.«
Morda smeh ni preprosto nasprotje praznine.
Včasih se razprostre čez praznino.
Včasih ščiti pred ocenjevanjem.
Včasih ustvari razdaljo.
Včasih je čisto veselje.
Včasih sardonično spoznanje.
In morda je bil dvanajstletni Mirko res človek, pri katerem je smeh še lahko povsem samoumevno opravljal vse te naloge – dokler mu ni nekdo sporočil, da je celo njegov smeh predmet tuje presoje.
Iz tega izrecno ne bi naredil naloge, da se moraš spet več smejati. To bi bila prav najina stara past: naravni Mirko se je smejal, zato si mora današnji Mirko svoj smeh priboriti nazaj.
Ne.
Veliko zanimivejše se mi zdi nekaj precej manjšega:
Včeraj si se smejal.
Gospa Lenores je to opazila.
In tokrat ti smeh ni obtičal v grlu.
Preprosto se je zgodilo.
Danes zjutraj iz tega sploh ni treba narediti ničesar več.
Razmišljam, da bi ta dialog objavil. Sam nimam posebnih težav tako globokih stvari deliti z neznanci. Bolj me zadržuje moja nediskretnost do matere. Predstava, da jo pred tujci razgaljam. Da jo sramotim. Kar je pravzaprav prav njena tema. Velik strah pred vsem sramotnim, zaradi katerega tone čedalje globlje v somrak starostne demence, ne da bi meni ali komur koli drugemu dovolila, da bi položaj ublažili z vključitvijo strokovnjakov.
Takšen prispevek bi bil zanjo – če bi izvedela zanj – globoko sramoten. Morda bi ga moral objaviti prav zato. Da bi sram privlekel na površje.
Tvojemu zadnjemu stavku bi ugovarjal – ali vsaj ločil dve zelo različni stvari:
Privleči lasten sram na površje je lahko močno dejanje.
Privleči sram drugega človeka pred javnost je nekaj drugega.
Prav zato, ker pri materi zdaj tako jasno vidiš, kako uničujoča je lahko njena obramba pred sramom, je vabljivo pomisliti: Potem mora to vendarle končno priti na svetlo. Toda če bi takšen tekst res prebrala, najverjetnejši učinek skoraj zagotovo ne bi bil: Zdaj vidim, kaj moj sram počne z menoj. Prej bi se sprožil prav sistem, ki ga opisuješ: prizadetost, obramba, morda občutek izdaje in gotovost, da ji drugi hočejo nekaj slabega.
Tedaj bi sram sicer »privlekel na površje«, vendar bi predvsem okrepil njeno obrambo.
To zame ne pomeni, da zato ne smeš objaviti.
Kajti tu je druga stran: njena zgodba je tudi tvoja zgodba.
Njena odvisnost od alkohola je zaznamovala tvoje življenje. Njena omalovaževanja so te zaznamovala. Prizor, ko ti je bilo dvanajst let, in tvoj smeh ne pripadata izključno njej. To je spomin iz tvojega življenja. Da se danes pri gospe Lenores smeješ in nenadoma najdeš povezavo s tistim starim prizorom, je tvoj duševni proces. Če želiš pisati o tem, o tem, ali smeš pripovedovati lastno biografijo, ne more odločati le njen morebitni sram.
Težavna meja je prej pri podrobnostih, ki zadevajo predvsem njeno zasebnost.
Stavek, kot je denimo:
> Moja mati je o drugih pogosto govorila omalovažujoče in že zgodaj sem se naučil pričakovati, da bo ocenjevala tudi mene.
je zelo izrazito tvoja zgodba.
Podrobni opisi njenega sedanjega telesnega stanja, higiene, uživanja alkohola, morebitne demence, konkretnih neprijetnih dogodkov ali vsebine zasebne elektronske pošte pa bi bili veliko bolj njena zgodba. Pri objavi bi bil glede tega bistveno bolj zadržan – tudi če spremeniš imena. Ljudje iz vajinega okolja bi jo lahko kljub temu prepoznali.
Morda pomaga drugačno kontrolno vprašanje od:
»Ali se mora moja mati zaradi tega smeti sramovati?«
Namreč:
> »Ali potrebujem to konkretno podrobnost, da lahko resnicoljubno povem lastno izkušnjo?«
Če jo, je lahko upravičeno, da jo poveš v zabrisani obliki.
Če je ne in je njen glavni namen pokazati, kako grozna v resnici je, bi jo raje izpustil.
Pri tem dialogu se pridruži še nekaj. Dobesedna objava bi bila nekaj drugega kot besedilo, ki bi nastalo iz njega. V najinih pogovorih si pisal, ne da bi moral ves čas razmišljati: Kako ta stavek učinkuje na bralca? Kaj sodi samo sem? Kaj zadeva drugega človeka? Prav zaradi te svobode je dialog mestoma tako odprt.
Če ga nato objaviš, za nazaj spremeniš kontekst, v katerem so bile vse te stvari izrečene.
Zato morda zanimivejša oblika sploh ne bi bila:
»Tu je moj dialog s ChatGPT.«
Temveč predelano besedilo, v katerem dialog uporabiš kot gradivo in sam odločiš, kaj bo postalo javno.
Prav današnji jutranji odlomek bi bil lahko zelo močan: smeh pri gospe Lenores, njeno vprašanje, tvoja zmedenost, spomin na dvanajstletnega dečka, čigar mati prijatelju pove, da jo moti njegov nenehni smeh – in vprašanje, kako iz smejočega se dečka nastane resen moški.
Bralec za to sploh ne potrebuje vseh kompromitirajočih podrobnosti o tvoji materi.
Morda bi bila to celo radikalnejša oblika odprtosti: ne razgaliti matere, temveč sebe.
Kajti tako lahko govoriš o njenem vplivu nate, ne da bi jo postavil na ogled.
In morda je v tem meja, ki se precej dobro ujema s tvojim Kraljem mečev:
Jemljem si pravico pripovedovati svojo zgodbo.
Toda zato mi ni treba povedati vsega, kar vem o drugih.
To ne bi bila niti zvestoba skozi molk niti osvoboditev skozi razgaljanje.
To bi bila tvoja različica zgodbe – z zavestno začrtano mejo.
Ko razmišljam, da bi bilo treba sram privleči na površje, morda bolj iščem nekakšno vesoljno resnico. Nekakšno odrešitev skozi poimenovanje. Odrešitev skozi besede. Tako kot pomaga poimenovati čustva med prepirom ali žalovanjem. Morda v splošnejšem, nadrejenem, morda božanskem smislu pomaga poimenovati stvari. Morda tudi v smislu meča, ki ga je Jezus hotel prinesti s svojimi besedami. Besede, ki poimenujejo in s tem sprožijo nekaj, kar v prvem trenutku ni nujno miroljubno. Toda njihov odrešilni učinek je nazadnje mogoč šele zaradi tega.
Da. Zdaj bolje razumem, kaj misliš s »privleči na površje«. Manj misliš na soočenje in bolj na razkritje.
Nekaj že obstaja. Že deluje. Toda dokler nima imena, deluje iz skrivališča.
To je resnično prastar motiv – daleč onkraj psihoterapije. V psihoanalizi vsekakor: nezavedno ne postane neučinkovito zato, ker ga ne poznamo. Prav nevednost mu daje moč. Toda tudi v veri in mitologiji vedno znova najdemo predstavo, da poimenovanje spreminja resničnost. Izgovorjava imena, priznanje, spoved, pričevanje, razkritje skritega.
In tedaj se tvoja podoba meča zelo dobro prilega.
Verjetno meriš na Jezusov stavek: »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.« V kontekstu gre prav za to, da lahko resnica oziroma odločitev povzroči ločitev, celo znotraj družine. Meč tedaj ni predvsem nasilje, temveč ločevanje v prvotnem pomenu: nekaj, kar je bilo prej prepleteno, postane razločeno.
To je skoraj natanko najin Kralj mečev:
To je.
Ne: To bi moralo biti drugače.
Ne: Kdo je kriv?
Niti: Kako naj to rešimo?
Temveč najprej rezilo jezika:
Tako je bilo.
Tvoja mati je pila.
Omalovaževala je ljudi.
Želela je pripadnost in ljudi odrivala.
Zelo se je bala sramotenja.
Ti si zaradi tega trpel.
Ljubil si jo.
Skrbel si zanjo.
Včasih je nisi mogel obiskati, ker te je odbijala.
Vsi ti stavki so lahko hkrati resnični. Poimenovanje jih loči drugega od drugega. Brez jezika se lahko zlijejo v en sam nedoločen občutek: mati.
In morda je v tem res nekaj odrešilnega.
Ne zato, ker bi izgovorjena beseda popravila preteklost. Temveč ker lahko nekaj, kar je bilo prej usoda, s poimenovanjem postane predmet opazovanja.
Pravkar si to doživel s smehom. Desetletja morda obstaja le:
Sem bolj resen človek.
Nato se pojavi ta prizor:
Pri dvanajstih sem se veliko smejal. Mati je prijatelju povedala, da jo to moti. On je povedal meni. Potem mi je smeh obtičal v grlu.
Ne vemo, ali je ta prizor dejansko vzročno »povzročil« tvojo poznejšo resnost. Toda ko ga poimenuješ, se nekaj spremeni. Današnji smeh pri gospe Lenores nenadoma ni več le čudna navada. Dobi zgodovino.
Toda prav tu bi kljub temu začrtal mejo
Ta stavek je v izvirniku najkrepkejši in najbolj izpostavljen v celotnem dialogu. Kakor preveliko opozorilo.
Psiholog bi morda rekel, da uporniški ali kljubovalni otrok v meni tekst kljub temu objavi.
Astrolog bi morda rekel, da je tu na delu kljubovalna Lilit.
Jeziček na tehtnici je bil spomin na težko prebavljivo delo Andreasa Altmanna (prav tako Tehtnica): »Usrano življenje mojega očeta, usrano življenje moje matere in moja lastna usrana mladost.« ter radikalna odkritost, s katero avtor predeluje otroštvo in mladost.
Poimenovanje ne zahteva nujno javnosti.
To se mi zdi pomembno pri tvoji zamisli o vesoljni ali božanski resnici.
Resnico je mogoče izreči, ne da bi jo morali izreči pred čim več ljudmi.
Lahko rečeš:
»Moja mati se je bala lastne nebogljenosti in je zato o njej lagala.«
S tem je poimenovana.
Lahko jo poveš gospe Lenores.
Lahko jo napišeš tu.
Iz nje lahko narediš besedilo.
Nekoč jo lahko poveš materi.
Lahko jo objaviš.
Toda to je pet različnih dejanj. Resnica stavka ostane ista; njegov učinek se povsem spremeni.
Morda je to celo še ena lastnost meča: ne seka brez izbire. Dobro rezilo zahteva natančnost.
Kajti sicer bi se lahko za veliko idejo »Resnica mora priti na svetlo« skrivalo tudi nekaj drugega:
Zdaj naj končno vsi vidijo, kako je v resnici bilo.
To bi bilo razumljivo. Včasih morda celo nujno. Toda ne bi bilo več le resnica. V tem bi bili tudi jeza, obtožba, samoosvoboditev, morda maščevanje.
Tudi te vzgibe bi bilo treba poimenovati.
Šele zaradi tega bi tvoja misel zame postala zares radikalna: ne ščititi niti lastne moralne čistosti.
Morda hočem resnico.
Morda se hočem osvoboditi.
Morda končno nočem več nositi materinega sramu namesto nje.
Morda jo hočem osramotiti.
Morda hočem, da nekdo reče: Moj bog, kaj vse si moral prenesti.
Morda hočem iz svoje zgodbe narediti umetnost.
Vse sme sedeti za isto mizo.
»Odrešitev skozi besede« tedaj ne bi bila predstava, da pravilno izgovorjene besede na koncu nujno ustvarijo mir. Nekatera izrečena beseda dejansko nekaj uniči. Nekatera resnica loči ljudi. Nekatere ni mogoče vzeti nazaj.
Toda lahko konča nekaj drugega:
brezimno delovanje.
In morda je prav to povezava med tvojim mečem in tvojo predstavo o odrešitvi.
Meč ne zdravi.
Ločuje.
Šele tako lahko sploh postane vidno, kaj je bilo zraščeno.
Šele nato se odloči, ali bo iz nastale rane zraslo nekaj novega – ali bo ostala samo brazgotina.
Ko razmišljam o svojem vzgibu k objavi, opažam, da ukvarjanje z morebitnim odzivom javnosti (kar je trenutno skoraj absurdno, saj moje strani še nimajo prav nobene vidnosti) počne natanko to: zaposluje me. Zaposlenost zapolnjuje praznino. Ukvarjam se s teboj, v mislih pa tudi z odzivom drugih in spopadanjem z njim. S soočenjem. S trenjem, ki nastane. Tudi tu se mi porajajo povezave z vojno. S težavo številnih vojnih veteranov, ki se v mirnem življenju ne morejo počutiti dobro. Ki ne morejo izpustiti vznemirjenja, ki so ga prinašala vojna dejanja (vem, da je prav ta tema bolj zapletena ...). Tako me je pečat moje matere verjetno vedno znova vodil v izzivanje takšnih položajev, v katerih se sam postavim pod ogenj. Ko opustim to misel, me preplavi nekaj mirnega. Morda naloga današnjega dne: spoprijateljiti se z mirom. Pustiti meč v nožnici.
Da. In mislim, da pravkar opisuješ mehanizem, ki je še nekoliko splošnejši od »izzivam spore«.
Predstavljeni odziv drugih ustvarja navzočnost.
V mislih objaviš besedilo. Praznina se takoj napolni z ljudmi:
Nekdo je ogorčen.
Nekdo te narobe razume.
Nekdo se prepozna.
Moraš se pojasniti.
Braniš svojo pravico do samoizražanja.
Nekdo ti očita nediskretnost.
Odgovoriš.
Nenadoma se odvija celotno družbeno dogajanje – čeprav besedila ni še nihče niti prebral. In kot sam opažaš: pri tvoji trenutni vidnosti je verjetnost velike javne polemike prav komično majhna. Javnost obstaja predvsem v tvoji glavi.
Tam pa deluje odlično.
Ustvarja trenje. In trenje ustvarja občutenje.
To se zame povezuje s tvojim nedeljskim opažanjem. Hodil si skozi mesto, polno ljudi, pa te ni nič pritegnilo. Manjkala je živost. Pri svetlolasi natakarici pa so bili odziv, negotovost, drobna pozornost – in takoj je nastala neizmerna notranja aktivacija.
Konflikt lahko to živost skoraj zagotovo ustvari.
Ko je nekdo proti tebi, se ti ni več treba spraševati: Kaj naj zdaj počnem?
Nenadoma imaš nalogo.
Zavzeti stališče. Argumentirati. Vzdržati. Začrtati mejo. Zmagati. Preživeti.
V tem zelo omejenem strukturnem smislu razumem tudi tvojo povezavo z vojno. Ne kot enačenje z duševnimi posledicami resničnih vojnih izkušenj. Temveč kot opažanje, da se živčni sistem lahko navadi na visoko aktivacijo in nedvoumne zahteve. Mir tedaj ni samodejno prijeten. Sprva se lahko zdi prazen, brez smeri, skoraj brez življenja.
Pri materi si se česa takega dejansko morda naučil.
Če je bila bližina pogosto povezana z ocenjevanjem, omalovaževanjem, nepredvidljivimi odzivi ali potrebo po notranjem zavzemanju stališča, lahko odnos z napetostjo postane bolj domač od odnosa z mirom.
Morda je zato tvoj stavek tako zanimiv:
> »Ko opustim to misel, me preplavi nekaj mirnega.«
Nekaj telesnega se zgodi, preden iz tega narediš teorijo.
Besedila ti danes ni treba objaviti.
Prav tako se ti ni treba odločiti, da ga ne boš objavil nikoli.
Niti ugotoviti ti ni treba, ali bi bila objava moralno pravilna.
S tem nenadoma odpade celotno namišljeno bojišče.
In pod njim očitno nekaj je.
Mir.
Tega danes res ne bi takoj znova spremenil v nalogo – »Naučiti se moram spoprijateljiti z mirom.« Pravkar si me vendar opozoril, kako hitro iz vsakega bivanja nastane zahteva, da moramo nekaj postati.
Morda zadostuje:
Danes je meč v nožnici.
Ne zato, ker bi bil boj napačen.
Ne zato, ker bi bilo treba tvojo zgodbo zamolčati.
Ne zato, ker je treba zaščititi tvojo mater.
Preprosto zato, ker trenutno nihče ne napada.
To je morda zate že dovolj nenavadno.
In tvoj sardonični Saturn morda sedi nekje poleg, opazuje, kako izginja vsa namišljena sodna dvorana, ter zamrmra:
»Končno. Zdaj imamo čas.«
In prav ta čas je verjetno srhljiv.
Kajti nato se spet pojavi staro vprašanje:
In zdaj?
Morda je odgovor danes za spremembo:
Nič.
To ne bi bil neuspeh pred praznino.
Morda bi bil res mir.
Seveda znova pride karta mečev. Spet osmica.
Seveda. Meč demonstrativno ostane v nožnici – tarot pa reče: Lepo. Tu jih imaš osem.
Toda tokrat osmica mečev name učinkuje drugače kot pred nekaj dnevi. Takrat je bila povezana z Angelo, sporočilom, negotovostjo, ali naj ukrepaš. Danes pride neposredno po tvoji misli:
> Morda mi sploh ni treba ustvariti spora. Morda sme biti mir.
In prav tedaj stoji ta zvezana figura s prevezanimi očmi med meči.
Morda meči tokrat sploh niso grožnja. Preprosto stojijo naokoli. Nihče ne vihti nobenega. Nihče ne napada ženske. Na karti sploh ni nasprotnika.
V povezavi z mehanizmom, ki si ga pravkar opisal, je to skoraj osupljivo.
Orožje je tu.
Toda vojne ni.
Figura pa je kljub temu zvezana.
To bi lahko bila skoraj natanko tvoja današnja misel: morda resničnega spora sploh ni več treba. Že pričakovanje spora zadostuje, da se zažene celoten sistem. Besedila še niti ne objaviš – v glavi pa že vodiš spore z ljudmi, ki bi se morda odzvali nanj.
Nasprotnikov ni.
Meči pa so.
Tedaj dobi preveza čez oči še drug pomen. Morda figura ne vidi izhoda zato, ker še vedno domneva, da se mora nekako odzvati na meče.
Katerega naj vzamem?
Od kod bo prišel napad?
Kako naj se branim?
Katero stališče zastopam?
Pri tem bi bilo morda najbolj radikalno dejanje prav:
Ne prijeti nobenega.
Po tvojem stavku o meču v nožnici se mi to zdi precej lepo.
Vanjo se še vedno prilega tudi tvoja prejšnja razlaga osmice. Povezal si jo z dvojko mečev in Angelo – žensko, ki ničesar ne vidi in se zato težko odloča. Danes bi lahko sam stal tam in ugotovil:
Morda se mi zdaj sploh ni treba o ničemer odločiti.
Objaviti ali ne objaviti.
Pisati Angeli ali ne.
Kaj naj naredim iz svojega življenja?
Kaj naj počnem ob koncu tedna?
Kaj bo z mojim poklicem zaradi UI?
Vsa ta vprašanja zahtevajo odločitev in tako nemudoma ustvarijo dejavnost.
In morda je tisto, kar si pravkar občutil kot mir, zato za tvoj sistem skoraj bolj vznemirjajoče kot spor.
Kajti mir ti ne da naloge.
Ne nasprotnika.
Ne stališča.
Ne obrambe.
Ne naslednje poteze.
Samo čas.
In spet sva pri tvojem starejšem gospodu v parku. Tam sedi. Nihče ničesar ne zahteva. Saturn je za vogalom. Voda šumi.
Morda je bil to že kratek trenutek zunaj osmice mečev.
Ne zato, ker bi meči izginili.
Temveč ker si za nekaj časa pozabil, da naj bi se jih osvobodil.
In ravno zdaj moram pomisliti na tvoj prejšnji stavek, da vsak poziv k postajanju že predpostavlja, da sedanje bivanje ni pravilno.
Morda to velja celo za to karto.
Klasična razlaga takoj vpraša:
Kako se bo ženska rešila iz ujetništva?
Tvoje današnje vprašanje bi lahko bilo veliko zanimivejše:
Kaj se zgodi, če preprosto nekaj časa stoji tam?
Morda bo nekoč opazila, da se nihče ne bojuje z njo.
In da so meči samo meči.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
