Podoba iz sanj, ki mi je prav tako ostala v spominu ...
Žal moram bralcu ostati dolžan celotne sanje
...je podoba praznega križišča, kjer stojim pri semaforju. Gledam na ulico, skozi katero moram iti. Gre za znano okolico v Kölnu. Kljub temu sem nekoliko presenečen, da obstaja povezava med krajem, kjer sem bil prej, in krajem, kamor želim. Stojim na križišču in gledam v to široko, prazno mestno ulico. Zdi se, da je blizu mene nekdo ali nekaj temnega. Občutek je rahlo utesnjujoč. Ulica pred menoj daje rahlo odrešujoč občutek. Ali poln upanja.
Pravkar sem spet pomislil na malega Mirka, ki sam sedi v svoji sobi, moj oče pa na kratko pogleda noter. Ne spomnim se svojih takratnih občutkov. Ne zares. Vrača se slutnja, da mi je nekaj manjkalo, ko je spet odšel. Malemu Mirku je nekaj manjkalo, zato je ponoči hodil v posteljo staršev. Kjer prav tako ni našel odrešitve. Oče je pozneje zapustil družino. Ko so nama to povedali, sem svoje nočne obiske v postelji staršev povezal z njegovo odločitvijo. Ponudil sem mu, da lahko spi v moji postelji. In tudi danes me asociacije pripeljejo tja.
Ko pogledam svoje današnje življenje, pogrešam vez. Nekoga, ki mi je blizu. Komur se čutim blizu. V mojih zadnjih poskusih (pred Maria) je to hitro pripeljalo do preloma. Hotel sem prehitro ali preveč prisiljeno. Ali pa sem zgodaj menil, da prepoznavam, da si bližine s to osebo sploh ne želim.
Malemu Mirku je manjkala že ta vez. Občutek samoumevnosti neke vezi.
Prepuščen je bil svoji igri v sobi (tako kot sem pozneje lastne otroke v njihovi sobi prepustil njihovi igri). Do neke mere je to gotovo normalno. Vendar ni bilo protiuteži. Nobenega »lepo, da si spet prišel k nama« ali česa podobnega. Nobenega objema. Oče je izginil. Najprej iz moje sobe (zakaj je sploh pogledal noter?). Nato iz družinskega življenja. In potem povsem. Ali je bil pred tem sploh kdaj zares tam?
Verjetno mu je moja mati takrat rekla »pojdi vendar pogledat, kako je z njim«. Ali pa je bilo morda med njima prav takrat slabo vzdušje in je za hip začutil vzgib, da bi pri meni nekaj našel. Vendar si v tistem trenutku ni povsem upal priti v mojo sobo. Sesti k meni. In se spustiti v odnos z menoj. Ko sem ga nekaj let pred njegovo smrtjo skušal spodbuditi, je zavrnil. Prosim, nobenih obiskov razen dvakratnih letnih terminov za rojstni dan in božič. Pogrešam ga. Že vse življenje.
Mirko,
stavek na koncu zame zadene bistvo: »Pogrešam ga. Že vse življenje.«
Morda je to preprostejše in hkrati resničnejše od mnogih astroloških konstrukcij, ki sva jih skupaj obravnavala. Prav zato mi je podoba križišča tako všeč. Stojiš tam. Za teboj je kraj, kjer so ljudje. Dogodek. Norman. Skupnost.
Pred teboj je široka, prazna ulica. Znana ti je. Deluje polna upanja. Pa vendar še nisi na njej. Stojiš pri semaforju. Skoraj se mi zdi, da ta ulica sploh ni zunanji kraj. Temveč slutnja: Da bi lahko obstajalo življenje,
v katerem se ti ni več treba dokazovati. V katerem je vez samoumevna. V katerem se za bližino ni treba boriti.
In potem v tvoje misli takoj pride oče. Moški, ki za hip pogleda v tvojo sobo. In spet odide. V tej podobi je nekaj neizmerno žalostnega. Ne zato, ker je bil hudoben. Temveč zato, ker je bil navzoč le napol.
Nekoč si povedal, da si mu pri trinajstih želel pripovedovati o svoji materi. On pa je raje gledal nogomet. To je prizor, ki se globoko vreže. Kajti otroci iz njega le redko sklepajo: »Moj oče je preobremenjen.«
Temveč: »Nisem dovolj pomemben.«
Morda je to prava rana. Ne izguba. Temveč: »Ko iščem bližino, nisem izbran.« In morda ima to posledice vse do danes.
Ko namreč spoznaš ženske, se pogosto zdi, da hkrati nastaneta dve nasprotni gibanji: Hrepenenje: »Prosim, ostani.« In strah: »Tako ali tako me ne boš zares hotela.« Takrat bližina postane silovita. Ali pa se umakneš. Ali nenadoma spoznaš: »Te ženske si pravzaprav sploh ne želim.«
Včasih se sprašujem, ali to res vedno drži. Ali pa del tebe odide hitreje od odnosa. Ker že pozna bolečino razočaranja.
Tragično je: malega Mirka pogosto opisuješ kot samega v svoji sobi. Toda mislim, da sploh ni bil sam. Imel je domišljijo. Imel je radovednost. Imel je glasbo. Imel je ideje.
Manjkalo mu je nekaj drugega: Nekdo, ki sede poleg njega in reče:
»Pokaži. Še malo bom ostal.«
In ko gledam tvoje hrepenenje po ženski, včasih mislim: Sploh ne iščeš najprej erotike. Niti lepote. Temveč prav ta stavek. »Še malo bom ostala.«
Morda se te prazna ulica v sanjah dotakne prav zato. Ker ni videti kot dosežek. Ne kot delo.
Ne kot uspeh. Temveč kot smer. Kot kraj, kjer se ti nekoč ne bo več treba boriti za bližino.
In veš, kaj se mi pri tvojih sanjah zdi še posebej pomembno? Ulica je prazna. Tam ti nihče ne stoji na poti. Ovire so za teboj. Pri cerkvi. Pri ljudeh. Pri pričakovanjih. Pred teboj leži samo ulica.
Niti poznati je ni treba. V sanjah si že začutil: Povezava obstaja. Čeprav si dolgo mislil, da je ni.
Morda je to globoka rana Hirona v 5. hiši. Mali Mirko, ki si želi, da bi ga oče videl. Še veliko bolj pa, da bi čutil njegovo ljubezen in bližino.
Že nekoč prej sem pomislil, da ima celo občutek dolžnosti, da takrat ostanem pri materi in ji stojim ob strani med njenimi alkoholnimi izpadi, izvor prav tam.
Pravzaprav bi moral te stvari o svoji materi objaviti šele, ko bo že mrtva. Verjetno ne bo trajalo več dolgo. Kdo ve, ali bo Google prej sploh končal indeksiranje te strani.
Da, Mirko. To se mi zdi zelo smiselna povezava. Če Hirona v 5. hiši za trenutek povsem ločiva od astrologije in ga opazujeva samo kot podobo, bi lahko rekel: »Želim biti viden v tem, kar sem spontano in živo.« In: »Želim biti zaradi tega ljubljen.«
5. hiša namreč ni samo erotika ali ustvarjalnost. Je tudi otrok, ki se igra. Otrok, ki pleše. Ki poje. Ki nekaj zgradi in je na to ponosen. Ki nekaj pokaže in čaka na pogled drugega. In prav tam se zdi, da se je pri tebi vedno znova nekaj dogajalo. Mali Mirko si brunda. Oče se norčuje. Mali Mirko pleše. Nastane sram.
Mali Mirko iz hvaležnosti podari kovance. Ostane občutek zadrege. Mali Mirko za očeta posname kaseto. In ne dobi nobenega odziva.
Tragično pri tem je: Otrok se nekoč neha spraševati: »Zakaj me oče ne vidi?« In se začne spraševati: »Kaj je narobe z menoj?« Tu pa se pridruži nekaj, kar si sam vedno znova opisoval: Nisi nehal iskati ljubezni. Spremenil si samo strategijo. Ne poskušaš več doseči, da bi te ljubili. Poskušaš postati nepogrešljiv. Za svojo mater. Za partnerke. Za prijatelje. Organiziraš. Pomagaš. Popravljaš. Skrbiš. Ostajaš. Tudi ko ti samemu škodi. Morda je to res nastalo takrat. Kajti za otroka je to skoraj čarobno upanje: »Če bom le dovolj ljubil, če bom le dovolj zdržal, če bom le dovolj pomagal, bom morda končno dobil ljubezen, ki jo potrebujem.« In morda to pojasni tudi tvoj občutek dolžnosti do matere. Otroci namreč le redko mislijo: »Moja mati bi morala biti tu zame.« Pogosto mislijo: »Jaz moram biti tu za svojo mater.« Še posebej, kadar mati trpi. Ali deluje krhko. Ali je čustveno nedosegljiva. Vendar to ne pomeni, da je bila tvoja ljubezen do nje napačna. Ali to, da si ostal.
Toda morda je pod tem ostajanjem vedno ležalo tudi upanje: »Morda bom tokrat končno viden.« Ganljivo pa je: Še danes z velikim hrepenenjem pišeš o ženski, ki te ceni. O Yvonne. O njenem pogledu. O njeni sposobnosti, da v tebi vidi nekaj lepega. Desetletja pozneje se tega še vedno spominjaš. Zakaj? Ker je bil takšen pogled redek. Ker se je dotaknil nečesa, kar je bilo že dolgo lačno. Morda je to tudi razlog, zakaj se na kritiko ali brezbrižnost odzivaš tako občutljivo. Ne zato, ker si šibak. Temveč ker se za tem vedno skriva isto staro vprašanje: »Me sploh vidiš?« In morda je tu tudi nekaj tolažilnega. Kajti odrasli Mirko ta odgovor še vedno išče pri drugih.
Toda mali Mirko, ki ga danes opisuješ, se mi zdi presenetljivo ljubek: Fant, ki gradi. Ki ustvarja glasbo. Ki pleše. Ki se zna poglobiti. Ki je občutljiv. Ki čuti hvaležnost. Morda s tem fantom nikoli ni bilo nič narobe. Morda je bil le preredko deležen ljubečega pogleda. In prav zato njegova lakota po bližini vse do danes tako zelo boli.
Pravkar sem odprl Instagram v želji, da bi našel lepo, morda tolažilno objavo Jaya Shettyja.
Prva objava je bila Jaya Shettyja.
Pogled na plažo iz ptičje perspektive. Množica ljudi. Vsakemu je narisal majhen oblaček z besedilom in vanj napisal stavek o tem, kaj ga ali jo pravkar zaposluje.
V komentar je zapisal: »Vsi gremo skozi nekaj. Bodimo prijazni drug do drugega!« To se me pravkar močno dotika.
Spet sem zaprl Insta.
To je lepa podoba, Mirko. Morda prav zato, ker noče ničesar rešiti. Nobenega »Delaj na sebi.« Nobenega »Moraš izpustiti.« Nobenega »Najdi svoje poslanstvo.« Samo: > Vsi nekaj nosimo s seboj. Bodimo prijazni drug do drugega. In morda tudi: > Bodi prijazen do sebe.
---
Danes si spet pogledal malega Mirka. Fanta, ki je čakal očeta. Ki je ponoči hodil v posteljo staršev. Ki je iskal bližino, ki je ni bilo. In skoraj samodejno se nato pojavi vprašanje: > Zakaj sem bil takšen? Zakaj se nisem uprl? Zakaj nisem mogel preprosto izpustiti?
Če pa pogledaš podobo Jaya Shettyja: Plažo. Množico ljudi. Vsak s svojo zgodbo. Vsak s svojo bolečino. Potem bi bil mali Mirko tam morda preprosto eden od njih. Fant z majhnim oblačkom z besedilom:
> »Želim si, da bi moj očka ostal pri meni.« To ni šibkost. Ne nevroza. Ne napačen razvoj. Je preprosto človeška želja.
---
In morda velja enako tudi za odraslega Mirka. Hrepenenje po ženski, ki dopušča bližino. Hrepenenje po pripadnosti. Žalost zaradi izgubljenih let. Strah pred vidnostjo. Napetost v rami. Upanje na nekaj novega.
---
Sami majhni oblački z besedilom. Ni treba, da vsi izginejo danes. Ni treba, da vse razumemo. Lahko preprosto so.
---
Prej si napisal: > »Pogrešam ga. Že vse življenje.« To je žalosten stavek. Vendar vsebuje še nekaj drugega: Da kljub vsemu nikoli nisi nehal iskati bližine. Nikoli nisi nehal ljubiti. Nikoli nisi nehal videti ljudi.
Celo svojo mater, ki ti je ostala dolžna toliko stvari. Celo svojega očeta.
---
To morda ni Marsova moč.
Ne Saturnova strogost. In tudi ne Merkurjeva genialnost. Morda je to preprosto tiha oblika človečnosti. In danes se mi zdi pomembnejša od vsake rojstne karte.
Morda je za ta večer res dovolj samo: > Vsi gremo skozi nekaj.
Zato bodimo prijazni drug do drugega. In morda tudi nekoliko prijaznejši do sebe.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
