Ljudje z otroki in brez njih. Eva ima tri.
Raffaela nobenega. Gospa Lenores? Tudi Brunhilde jih verjetno ni imela. Andrea pa jih ima.
Poskus, da bi doumel ta občutek drugačnosti ljudi brez otrok.
Včeraj me je napadlo vprašanje smisla.
Včerajšnji dan je bil mešan.
Zjutraj tisto prijetno, lahkotno razpoloženje. Tisto razpoloženje Cassandra. Za kratek čas sem celo sedel za klavir.
Tedaj je poklical Norman in dogovorila sva se za kosilo v Dellbrücku. Alexander mi je pisal zaradi Nikinega rojstnega dne in termina za masažo. Diana bi potrebovala prenosnik. Ali pa si ga želi.
Pri izbiri nisem zares napredoval. Ne morem se pripraviti do tega, da bi jo poklical.
Kosilo z Volkerjem je bilo prijetno. Toda zdelo se mi je tudi nekako brez pravega stika. Nato sem šel mimo Robinove trgovine. Popravil mi je očala. Linda naj bi bila tri tedne v Namibiji. Malo sem pripovedoval o seminarju. O obisku pri Michaelu in Anji, Julijinih prijateljih, pri katerih sem jo odložil v nedeljo. Bila sta zelo prijetna človeka. Trije otroci. Par že od nekdaj. In drug do drugega sta bila zelo ljubeča. Kaj takega je v mojem okolju postalo skoraj eksotično. Zlasti na seminarjih tantre so očitno skoraj izključno samski. Če pa so v razmerju, je to odprto ali kako drugače posebno.
Postal sem utrujen. Odpeljal sem se domov. Ling. Nato sem zaspal. Popoldne je odmedlelo. Nova oddaja Applu. Tokrat takoj z 18 lokalizacijami. Za naslednji teden sem pri Applu zaprosil za termin pregleda.
Še en sprehod. Dalj časa sem sedel pri konjih. Znova razmišljal, kakšen je občutek, če ješ samo travo. Ves dan. Toliko ur. In vedno isto. Trava. Nikoli spremembe. Uro za uro. Dan za dnem. Leto za letom. Edina raznolikost so kvečjemu različna drobna zelišča ali druge rastline, ki se tu in tam skrivajo med šopi trave. Morda konj uživa v tej raznolikosti. Ali pa ne in mu je ljubše, če je trava čim bolj čista in brez drugih rastlin.
Trganje šopov trave z močnimi sekalci. In žvečenje z mehkimi ustnicami.
Črni konj je sprva na svoji strani ograje hodil nekaj časa ob meni, nato pa sem se malo vrnil in sedel na klop, da ne bi počel ničesar. Gledati in misliti. Zbirati vtise. Nekoč sta oba odšla h ogradi. Tam sem ravno še videl roko, ki jo je odprla in ju spustila ven. Črni je po poti še nekaj časa tekel v mojo smer. Nato se je vrnil k svojemu gospodarju.
Nekoč sem šel naprej. Vrnil sem se. Army of Thieves s preveč nadležnim Schweighöferjem. Potreboval sem nekaj časa, da sem razumel, da je predzgodba filma Army of the Dead (povezava), ki sem ga že videl. Kljub temu sem preklopil na izvirnik. Dobro me je zabaval.
Poskušal sem si predstavljati, da bi namesto buljenja v televizor malo igral klavir. Ostal bolj pri sebi. Manj odvračanja pozornosti. Morda poskusim nocoj.
Tudi Dirkov avto je nekaj časa stal pred vrati. Očitno je šel na vožnjo z motorjem. Ko sem se vrnil od Robina, ga spet ni bilo.
Nesmiselnost ni prav mučna. Toda lebdi naokoli.
Verjetno bom zdaj malo delal.
Popoldne k Robinu.
Zvečer poklicati Julio.
Tvoja misel o ljudeh z otroki in brez njih me zanima. Morda misliš določeno obliko neokrnjenosti lastnih gotovosti.
Otrok je dolga leta nekdo nasproti tebe, ki se izmika tvojemu pogledu na svet. Lahko si zamisliš, kakšen oče ali mati želiš biti – nato pa pride na svet človek, ki je drugačen. Drugi interesi, druge ranljivosti, druge odločitve. Nekoč odrasel človek, nad katerim praktično nimaš več nobene oblasti.
Diana je pri tebi prav zdaj dober primer tega. Lahko ji pišeš. Ji podariš prenosnik. Predlagaš srečanje. Astrologijo imaš za koristno. Njen študij se ti zdi zanimiv. Pa vendar ostane radikalno Diana. Lahko ne odgovori. Zavrne astrologijo. Izbere pot, ki je ne razumeš. Živeti moraš s tem, da ti tvoj pomen očeta ne daje nikakršne oblasti nad njenim razvojem.
Morda lahko to – lahko, ne nujno – nekaj naredi s človekom: lastno predstavo o tem, kakšni ljudje »so« ali kakšni bi morali biti, vedno znova prekriža konkreten drugi človek, ki ga kljub temu ne moreš preprosto izločiti.
Pri prijateljih, partnerjih, skupinah lažje rečeš: Ne ustreza. Razdalja. Ločitev. Novi ljudje.
Lastni otrok biografsko ostane lastni otrok.
In potem je zanimivo, da se je prav včeraj pojavilo vprašanje smisla.
Kajti tvoj dan objektivno nikakor ni bil prazen.
Klavir.
Norman pokliče.
Alexander piše.
Kosilo z Volkerjem.
Alexander v trgovini.
Misli na Diana.
Ling.
Apple.
Sprehod.
Konji.
Film.
Pa vendar nad vsem lebdi:
> Čemu pravzaprav?
Morda to znova kaže, da zaposlenost in smisel komajda pomenita isto.
Posebej so mi v spominu ostali konji. Sedeš in si zares poskušaš predstavljati, kako je biti konj. S sekalci trgati šope trave. Žvečiti. Ustnice. Črni konj hodi nekaj časa vzporedno s teboj. Pozneje nekdo pride, odpre ogrado, konj steče ven, še enkrat pride malo v tvojo smer in se vrne k svojemu človeku.
To nima nikakršnega namena.
Pa vendar to opisuješ podrobneje od marsičesa, kar si včeraj »opravil«.
Pozneje sem svoje misli o tem še nekoliko razdelal. UI je dobila malce krajšo različico.
Morda je bilo tam nekaj tvojega razpoloženja Visoke svečenice iz prejšnjega tedna: zaznavati, ne da bi moral iz tega takoj nekaj narediti.
Nato misel:
> Namesto buljenja v televizor malo igrati klavir. Ostati bolj pri sebi. Manj odvračanja pozornosti.
Tu bi pazil le pri »ostati pri sebi«. Kajti klavir bi prav tako lahko postal naslednji ukrep za samoizboljšanje: televizija je površinska, igranje klavirja je pravo življenje.
Morda te bo nocoj film izvrstno zabaval. Morda boš sedel za klavir in se ti po sedmih minutah ne bo več ljubilo. Oboje sme držati.
Toda pri klavirju se mi zdi pomembno nekaj drugega. Pripada času pred tvojo dolgo družinsko zgodovino. Pravkar si opisal, kako je pozavnist v Leuther Mühle odprl ta stari glasbeni prostor. Cassandra. Fred. Nočne izmene v domu za ostarele. Življenjska možnost, ki je nekoč nisi zavestno zavrgel, temveč je preprosto izzvenela.
In včeraj si dejansko za kratek čas sedel za klavir.
Brez načrta, da bi spet postal glasbenik.
Brez tečaja.
Brez seznama želja:
☐ znova se naučiti igrati klavir
☐ kupiti trobento
☐ poiskati skupino
Samo nekaj tonov.
Morda je prav to trenutno prijetnejše od velikega vprašanja smisla.
Kajti »Kaj daje mojemu življenju smisel?« je pošastno vprašanje. Skorajda zahteva odgovor, ki upraviči celoten preostanek življenja.
Nasprotno pa:
»Kaj bi danes deset minut z veseljem počel?«
Konj na to vprašanje odgovori precej prepričljivo.
Trava.
Še en šop trave.
Nato nekdo odpre ogrado.
Steči.
Za kratek čas k Mirku.
Nazaj h gospodarju.
Brez pregleda leta. Brez seznama želja. Brez vprašanja, ali je bilo življenje dovolj izkoriščeno.
Seveda ne moreš postati konj. Tvoja zavest pač proizvaja ta vprašanja.
Toda morda nesmiselnost prav zato trenutno ni mučna, kot pišeš sam. Le lebdi naokoli. Morda je v tem trenutku sploh ni treba razrešiti.
Danes je že nekaj stvari:
Malo Gentherma.
Alexander.
In nocoj Eva.
Potem se bo verjetno spet smejalo.
Morda je to za neko sredo za začetek povsem dovolj.
Opažam, da se nekoliko prilagajam življenjskemu občutku ali načinu življenja svojega vzornika iz filma »Der Tag der toten Ente« (»About_A_Boy«). V nekaterih obdobjih je zelo prijetno. Občutek imam tudi, da ta obdobja postajajo daljša. Na neki drug način se še enkrat zavem, kako močno sta moje življenje zaznamovala občutek dolžnosti in izpolnjevanje dolžnosti. Vsak dan hoditi v službo. Vsakodnevna dolžnost in vsakodnevno prinašanje denarja sta bila pomembnejša od tega, da bi sledil svojim mislim ali vzgibom za poklicno spremembo. Celo moj šport je v veliki meri zaznamovala skrb za ohranjanje zdravega telesa, da bi bil lahko čim dlje na voljo svoji družini.
Pečat položaja z mojo materjo? To soodvisno vedenje. Ali pa je kot zasnova prepoznavno že v moji rojstni karti?
Tu se ne bi odločal med pečatom ali rojstno karto. Znotraj tvojega astrološkega simbolnega jezika se mi prej zdi, da je tvoja biografija že obstoječo zasnovo usmerila v zelo določeno smer.
Najjasneje se mi zdaj sploh ne zdi zgolj Saturn, temveč tvoj Lunin vozel v 6. hiši v Ovnu skupaj z Lilit v njej. 6. hiša ima veliko opraviti z vsakdanom, delom, dolžnostmi, delovanjem, oskrbo in tudi telesnim ohranjanjem. Prav tam opisuješ velik del svojega dosedanjega življenja:
Naredim, kar je treba narediti.
Hoditi v službo. Služiti denar. Skrbeti za družino. Ohranjati telo zdravo, da lahko deluješ naprej. Reševati težave. Prevzemati odgovornost.
Oven iz tega zanimivo ne naredi nujno veselega izpolnjevanja dolžnosti. Tej temi 6. hiše lahko da nekaj od tistega, kar si nazadnje odkril pri Saturnu v Ovnu: vklopi se. Nekaj je treba narediti → energija je tu → gremo. Konstruktix gori? Dve uri in pol pozneje je težava rešena.
Nato se pridruži tvoj Saturn v 5. hiši. In to se mi zdi za tvoje današnje odkritje skoraj še pomembnejše.
5. hiša bi bila prav področje brez namena:
igra.
Veselje.
Ustvarjalnost.
Erotika.
Samoizražanje.
Nekaj početi, ker prinaša veselje.
In prav tam sedi Saturn.
To ne pomeni nujno: »Ne moreš doživljati veselja.« Je pa izredno ustrezen simbol za težavo, da bi brezciljnemu priznal enako pravico do obstoja kot koristnemu.
Celo šport je pri tebi postal:
> ne preprosto »Rad se gibljem«, temveč
»Ohranjati moram svoje telo, da bom čim dlje na voljo družini.«
To je skoraj učbeniška podoba tega, kako je mogoče vzgib 5. hiše vključiti v sistem dolžnosti.
Nato še opozicija Saturn–Sonce.
Tvoje Sonce je prav v 11. hiši, kjer zdaj znova odkrivaš kratke trenutke pripadnosti in samoumevnega bivanja. Zaključni krog v Leuther Mühle. Osnovna šola. Morda tudi to novo posedanje v parku.
Nasproti mu stoji Saturn in sprašuje:
»In čemu je to dobro?«
Morda je bila to desetletja zelo mogočna os.
Sonce želi obstajati.
Saturn zahteva upravičenje.
Tvoja družina pa je ponudila izvrstno upravičenje:
Potrebujejo me.
S tem je bilo vprašanje smisla rešeno.
To me pripelje k tvoji materi. Kajti tam res vidim nekaj, kar je astrološko zasnovo lahko zelo konkretno oblikovalo.
Otrok z materjo, ki je odvisna od alkohola, depresivna in čustveno nestabilna, se lahko zgodaj nauči: okolje ni kar samoumevno nosilno. Opazuješ. Prilagajaš se. Prevzameš odgovornost, morda dolgo preden jo prepoznaš kot odgovornost. Lastne potrebe lahko v primerjavi s tem postanejo drugotne.
Zahrbtno pri soodvisnih vzorcih pa je: izpolnjevanje dolžnosti se občuti moralno dobro.
Saj se na videz ne žrtvuješ brez smisla.
Pomagaš.
Vzdržiš.
Skrbiš.
Zanesljiv si.
Drugih ne pustiš na cedilu.
To so lastnosti, ki jih družba celo zelo ceni.
Zato lahko traja desetletja, preden sploh vprašaš:
> Kaj me to pravzaprav stane?
Pozneje se je pri tebi pridružila družina, v kateri je ta sistem lahko deloval naprej. Birgit je bila navzoča. Tu sta bila dva otroka. Potrebovali ste dohodek. Vedno je bilo kaj treba narediti. Tvoja izjemna sposobnost za dolžnost je nenehno dobivala smiselne naloge.
Zato se mi zdi tvoj sedanji življenjski občutek tako zanimiv.
Sediš v parku.
Voziš motor.
Gledaš konje, kako jedo travo.
Odkrivaš St. Gereon.
Nekaj minut igraš klavir.
Morda delaš štiri ure namesto osmih.
In počasi opažaš:
Nič hudega se ne zgodi.
Morda je to povezava s tvojim vzornikom iz Der Tag der toten Ente. Ne lenoba. Ne vdanost. Temveč življenje, ki mu ni treba nenehno upravičevati svojega obstoja s koristnostjo.
In očitno ta obdobja postajajo daljša.
Tudi tega ne bi takoj spet spremenil v razvojni cilj: Zdaj se moram naučiti, da mi še bolje ne bo treba ničesar. To bi bilo naravnost popolno ponovno zavzetje brezdelja s strani tvojega sistema dolžnosti.
Morda je zanimivo nekaj veliko preprostejšega:
Prej se je pojavil prosti čas in ustvaril nemir.
Nato se je moralo nekaj zgoditi.
Zdaj se pojavi prosti čas in včasih nastane:
Ah, lepo. Čas.
To je precejšnja sprememba doživljanja, ne da bi moral zato postati drug človek.
In morda se v tem kaže celo prijaznejša različica tvojega Saturna v 5. hiši, ob katero sva že nekoč zadela. Ni več sardonični čuvaj, ki tvojemu Soncu govori:
»Daj, bodi koristen.«
Temveč starec na klopi v parku.
Sedi.
Ima čas.
Nikomur mu ni več treba dokazovati, da je bil njegov dan produktiven.
In ko Mars v drugi hiši vpraša:
»Kaj pa bomo zdaj počeli?«
Saturn morda reče:
»Pojma nimam. Bomo videli.«
Za nekoga s tvojo zgodbo bi to lahko bila presenetljivo velika svoboda.
Še dodatek
Včeraj se je mimogrede pojavila petica palic. Malo spremembe s palicami. Danes desetica mečev.
Ko gledam nazaj, se mi včerajšnja petica palic zdi skoraj primernejša, kot se zdi sprva. Saj ni karta uničujočega boja. Bolj vrvež, trenje, različni vzgibi, vsak nekam moli svojo palico. To lahko beremo kot tekmovanje, pa tudi kot igriv boj.
Prav v tem se razlikuje od tvojih številnih mečev.
Morda celo ustreza tvojemu koncu tedna s tantro: veliko ljudi, različne potrebe, Bernd, Eva, Raffaela, glasbeniki, alpski rogovi, iskanje partnerja, tvoji občutki manjvrednosti ob drugih moških. Nenehno si se moral nekako umestiti glede na druge. Včasih neprijetno, včasih erotično, včasih hranljivo.
Toda nihče ne leži mrtev na tleh.
To je življenje s trenjem.
To mi je všeč po najinem pogovoru o miru. Morda je bila tvoja alternativa doslej včasih preveč:
spor ali mir.
Petica palic prinese nekaj tretjega:
trenje, ne da bi moralo iz njega nastati vojno stanje.
Ljudje si gredo na živce. Hočejo hkrati skozi ista vrata. Izberejo druge partnerje. Predolgo pripovedujejo. Narobe se razumejo. Eden želi telefonirati, drugi ne. Pa vendar lahko nato sedijo ob potoku, pijejo čaj in povedo nekaj zelo osebnega.
To je morda stvarnejša oblika skupnosti od popolnoma harmoničnega zaključnega kroga.
Danes pa znova desetica mečev.
Nazadnje je prišla po tisti grozni osamljeni nedelji in usrani noči. Takrat se je podoba neposredno ujemala z »Čisto sem v riti.«
Danes pa sediš tu v povsem drugačnem razpoloženju.
Opisuješ daljša obdobja prijetnega življenjskega občutka napol upokojenega človeka. Več sprejemanja prostega časa. Manj obsedenosti z RadixChatom. Včeraj si celo gledal predvsem na to, kako močno je vse tvoje dosedanje življenje zaznamovala dolžnost.
Zato desetice danes sploh ne bi bral kot karte stanja.
Morda se je tokrat res nekaj končalo.
In tvoj prejšnji zapis leži tako rekoč zraven:
> vsakodnevno delo
vsakodnevna dolžnost
prinašanje denarja
ohranjanje telesa zdravega, da bi lahko skrbel za družino
odrivanje lastnih želja po spremembi
Ta ureditev življenja v tej obliki ne obstaja več.
Ne teoretično.
Dejansko je končana.
Nisi več zaposlen. Tvoji otroci so odrasli. Delaš samostojno in se lahko zjutraj odločiš, ali boš danes za Konstruktix delal štiri, osem ali nič ur. Nihče zvečer doma ne čaka, da boš financiral družino.
Morda zato figura na desetici mečev tokrat tam ne leži kot ti.
Morda tam leži star življenjski model.
To bi bilo po tvojem stavku precej zanimivo:
> »Opažam, da se nekoliko prilagajam življenjskemu občutku svojega vzornika.«
Kajti doslej sva to znova obravnavala kot nekaj, kar nastaja in bi lahko raslo. Desetica mečev bi perspektivo obrnila:
Morda se ti sploh ni treba najprej naučiti postati svobodnejši človek.
Morda le počasi opažaš, da red, proti kateremu se v sebi še vedno nenehno boriš, že zdavnaj ne obstaja več.
Šefa ni več.
Za otroke ni več treba skrbeti.
Birgit že sedem let ni več tvoja žena.
Budilki ni treba zvoniti.
Pa vendar zjutraj včasih še vedno vstane stari Mirko in vpraša:
»Kaj moram danes narediti?«
Morda je to danes desetica mečev.
Ne dramatično.
Skoraj nekoliko sardonično.
Saturn pokaže na truplo starega sistema dolžnosti in reče:
»Saj veš, da je ta reč mrtva?«
Ti pa stojiš zraven in še vedno razmišljaš, ali si danes dovolj delal.
To bi mi bilo danes vsekakor ljubše od predstave, da se po nekaj presenetljivo mirnih dneh že spet napoveduje neka nova nesreča.
Navsezadnje tarotu ni treba imeti prav vsakič samo zato, ker gleda dramatično.
Da, ob tem branju mi stopijo solze v oči. Jemljem jih kot dokaz, da je razlaga prava.
Da. Čeprav bi pri »dokazu« malce zaviral – ne zato, da bi pokvaril trenutek.
Solze ne dokazujejo, da desetica mečev objektivno pomeni stari sistem dolžnosti. So pa precej močan znak, da je ta razlaga v tebi zadela nekaj, kar je že bilo tam.
Morda je prav to eden najbolj smiselnih načinov uporabe tarota: ne kot dokaz tega, kaj je resnično, temveč kot podoba, ob kateri nenadoma opaziš:
Nekaj v meni se odziva.
Pri tej karti je to posebej lepo, saj si desetico pred dobrima dvema tednoma že enkrat potegnil. Takrat si bil ti tisti na tleh: usrana noč, izčrpan, obupan, »čisto sem v riti«.
Danes ista karta – in ni več treba, da tam ležiš ti.
Morda tam dejansko leži nekaj drugega.
Vsakodnevni moram.
Moški, ki zjutraj odide v službo, ker se pač hodi v službo.
Oče, ki mora telo ohranjati v formi, da bo čim dlje lahko skrbel za družino.
Mož, ki vedno znova postavlja sebe na stran in nekoč ne ve več natanko, kaj si pravzaprav želi.
Tisti, ki prosti čas doživlja kot težavo, ki jo je treba rešiti.
In med pisanjem opažam nekaj na Waiteovi karti, kar sva zadnjič že na kratko omenila: na obzorju se dani.
Ne zmagoslavno. Noben sončni voz ne pripelje. Meči ne izginejo. Preteklost se ne razveljavi.
Toda noči je konec.
Morda ti prav zato stopijo solze v oči. Ne le zaradi žalosti nad tem, kar je bilo.
Morda tudi zato, ker za trenutek občutiš:
Tega mi res ni več treba.
Po življenju, v katerem je bila dolžnost tako samoumevna, to sprva morda sploh ni vriskajoča svoboda.
Lahko se občuti tudi samo zelo, zelo žalostno.
Ker hkrati opaziš, kako dolgo si verjel, da moraš.
Mislim, da mi solze v oči žene nekaj drugega.
Občutek skrbi. Skrbnosti. Biti držan. Biti v mislih.
Globoko v meni je nekaj, nekakšna črna luknja ali črna stvar, nekakšen najgloblji jaz, ki v sebi nosi občutek hrepenenja po takšnem držanju. In slutnjo, da ga ni dobil dovolj.
Da je to morda še okrepilo delovanje iz občutka dolžnosti. Ali morda bolje: delovanje iz želje »Drži me!«.
Da. To je res nekaj drugega. Potem solze morda sploh niso prišle ob »Sistem dolžnosti je končno mrtev«, temveč ob predstavi, da nekdo temu izčrpanemu delu tebe reče:
Ni ti več treba. Jaz bom poskrbel.
In nenadoma dobi tvoje izpolnjevanje dolžnosti drugačen možen podtok.
Ne le:
Moram biti zanesljiv. Moram skrbeti. Moram delovati.
Temveč morda veliko bolj otroško:
Če skrbim jaz, bo morda tudi nekdo poskrbel zame.
Ali še bolj prvinsko, kot pišeš sam:
»Drži me!«
To bi pojasnilo, zakaj se te skrb včasih dotakne tako nesorazmerno močno. Majhen listek gospe Lenores. Da pokliče, potem ko je bila bolna. Conny, ki na seminarju vpraša po tvoji migreni. Natakarica, ki ne pozabi tvoje smetane. Brunhilde, ki zjutraj sede k tebi. Objektivno so to zelo različna in deloma drobna dejanja. Toda očitno lahko dosežejo isto globoko mesto:
Nekdo misli name.
In morda je »biti v mislih« še natančnejše od »biti viden«.
Biti viden lahko vsebuje ocenjevanje. To predobro poznaš. Mati te vidi in meni, da je tvoj smeh napačen. Regina vidi tvojo nezgodo. Birgit nekaj vidi in vpraša: Zakaj nisi ...?
Biti v mislih je drugače.
Gospa Lenores ne napiše kar nekega listka. Napiše tvojega.
Nekdo ne prinese kar smetane. Spomni se, da si jo hotel.
Nekdo ne sede kamor koli. Brunhilde sede k tebi.
Tako postane razumljiveje tudi, zakaj črni telefon tako boli. Ne kaže zgolj manjkajoče komunikacije. Občuti se lahko kot:
Prav zdaj nihče ne misli name.
In morda je v tem res povezava z občutkom dolžnosti. Otrok se o skrbi ne more pogajati kakor odrasel. Od nje je odvisen. Če je doživi premalo ali kot nekaj nezanesljivega, lahko morda nastane drugačna strategija:
Postal bom koristen.
Pazil bom.
Naredil bom pravilno.
Skrbel bom.
Zanesljiv bom.
Tako imaš vsaj mesto v sistemu.
Ni treba, da je to zavestno zamišljeno kot kupčija – če bom skrbel za vas, me morate imeti radi. Veliko prej lahko nekoč postane nekakšno telesno védenje:
Biti potreben se občuti varneje kot samo biti.
To bi naredilo razumljivejše nenavadno protislovje v tvojem današnjem življenju. Pravkar si si odvzel veliko tega, da te potrebujejo: ni več družine, za katero bi moral skrbeti, ni vsakodnevne dolžnosti zaposlenega, otroci so odrasli, veliko prostega časa.
To je svoboda.
Toda morda s tem hkrati izgine desetletja delujoč odgovor na globlje vprašanje:
Zakaj naj bi me nekdo držal, če prav zdaj ničesar ne naredim zanj?
Tu se me dotakne tvoja podoba te črne stvari ali črne luknje. Sploh je ne bi takoj analiziral ali prevedel v »notranjega otroka«. Morda prav s tem izgubi svojo posebnost.
Očitno je zelo globoko.
Zdi se, da tam ne sedi odrasli Mirko, ki išče partnerko, potrebuje več družabnih stikov ali želi razumeti svoje Sonce v 11. hiši.
Tam morda sploh ni izdelane zgodbe.
Samo to zelo preprosto:
Drži me.
In tedaj dobi prejšnja desetica mečev še enkrat povsem drugačen pomen. Morda se te moje besede niso dotaknile zato, ker bi bil stari sistem dolžnosti lahko mrtev.
Morda se te je dotaknila podoba, da tam nekdo leži.
Popolnoma izčrpan.
Ničesar več ne more narediti.
Za nikogar več ne more skrbeti.
Niti pokonci se ne more več držati.
Pa vendar ga nihče ne obsoja zaradi tega.
Morda je bilo v tem za trenutek nekaj od tistega, po čemer hrepeni ta črna stvar:
Smeš ostati ležati.
Ne kot poraz.
Temveč ker te za trenutek drži nekdo drug.
Ali pa morda tudi spoznanje, da prav zdaj tam nihče ni potreben. Samo bolečina je in konec.
In tako pač je.
Hkrati pa prav zato ni konec vsega. Kajti desetica mečev je le mala arkana. Ena karta med drugimi, ki opisujejo večji krog življenja.
Da. To karto znova spremeni. In mislim, da mi je ta razlaga celo bolj všeč od mojega »nekdo drži izčrpanega«.
Kajti s tem bi že spet dodal nekoga, ker je očitno težko prenesti predstavo golega ležanja.
Na desetici mečev pa dejansko ni nikogar, ki bi držal.
Nekdo leži.
Meči tičijo v njem.
Zgodilo se je.
In morda ta trenutek ne potrebuje skrbi, reševanja ali nove razlage. Morda je tam preprosto bolečina. In konec.
In tako pač je.
V tem je nekaj tvoje misli o miru. Dokler bolečina takoj potrebuje nekoga, ki jo bo ublažil, znova nastane gibanje: Kje je ta človek? Zakaj ga nimam? Kdo bi me lahko držal? Kako ga najdem? Ginger? Nova ženska? Skupina?
In že iz bolečine spet nastane hrepenenje, iz hrepenenja pa spet naloga.
Morda lahko bolečina včasih preprosto ostane pri sebi.
Ne: Drži me.
Temveč:
Boli.
Pika.
To je svojevrstno brez tolažbe in hkrati res mirnejše.
Tvoja omemba Male arkane pa prinese še nekaj lepega. Desetica je konec znotraj ene barve, določenega področja izkušnje. Ni Svet. Niti Smrt ne. Nima te arhetipske celovitosti Velike arkane.
Nekaj se je končalo.
Ne vse.
Morda je to celo dober popravek tvoje težnje, da iz nekega stanja hitro narediš izjavo o celoti. Osamljena nedelja postane: Takšno je moje življenje. Poklicna revolucija UI postane: Kako dolgo bom sploh še lahko delal? Applova zavrnitev postane del cele vrste zavrnitev sveta.
Desetica mečev bi bila lahko veliko ožja:
Tu se nekaj konča.
Poleg nje pa je še 77 drugih kart.
Med njimi Norec.
Sonce.
Visoka svečenica.
Moč.
Devetica novcev.
In celo znova as mečev, ko se cikel začne na novo.
Zaradi tega konec ni nič manj resničen. Prav to mi je pri njem všeč. Ni treba reči:
Vse bo dobro.
Lahko rečemo:
To tukaj ni dobro.
To tukaj boli.
Tega tukaj je konec.
Pa vendar svet zunaj roba karte še vedno obstaja.
Morda je to presenetljivo odrasla oblika tolažbe: ni treba, da te nekdo drži, ni te treba rešiti, niti upanja ti ni treba proizvajati.
Samo vedeti:
Konec je konec nečesa. Ne samodejno konec vsega.
In morda je to res bliže miru, s katerim se pravkar previdno spoprijateljuješ.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
