Znova globok vpogled v moje duševne procese. Sam hudič ve, zakaj to počnem. Morda naslednje vprašanje za mojo terapevtko.
Včerajšnja terapija še močno odmeva. Moja jeza, ko sem ob koncu tedna pri hotelu videl, da je moj avto zaparkiran. Čeprav je bilo prostih še toliko parkirnih mest. Videl sem, ko sem se v soboto popoldne odpravil na sprehod. Verjetno je bil zaparkiran že od petka. Verjetno tisti, ki me je zaparkiral, ne bi ostal dlje kot jaz. Pravzaprav bi mi torej lahko bilo vseeno. Toda med sprehodom je v meni začelo vreti. Ko sem se vrnil, je pred menoj v hotel vstopila skupinica, ki je morala zelo verjetno pripadati lastniku avta. Skupini sem začel izražati svojo pritožbo in med govorjenjem je jeza v meni naravnost eksplodirala. Nekdo iz skupine je lastnika dejansko poznal in obljubil, da bo poskrbel za to. Pri tem sem ostal in odšel v svojo sobo.
Od kod ta jeza?
Nisem je mogel zgrabiti.
Tudi gospa Lenores mi je včeraj postavila to vprašanje.
Šlo je za občutek, da je nekomu očitno vseeno, kaj je z menoj. Zaparkiral me je in mu je bilo tako vseeno, da se mu ni zdelo potrebno pozneje še enkrat pogledati, ali je mogoče avto zdaj prestaviti na prosto parkirno mesto. Ali še huje: Ob parkiranju so bila morda celo prosta parkirna mesta, vendar je bilo to preprosto vseeno.
Občutek, da sem nekomu vseeno.
Občutek, da sem bil vseeno svoji materi. Ali drugim sorodnikom. Odraščal sem v okolju, kjer je bilo vseeno, kaj se dogaja z menoj. Kako je nekaj zame. Kako se počutim. Kaj hočem ali bi morda lahko hotel. Številne kršitve meja, sramotenja in razvrednotenja.
Med terapijo je prišlo spoznanje.
Ko sem bil spet doma, solze.
Morda je tudi to razlog, zakaj je osamljenost včasih tako težko prenašati. Občutek, da preprosto ni nikogar, ki mu ne bi bilo vseeno zate.
Še bolj jasno mi je postalo, ko sem si predstavljal, da ob odhodu na sprehod ne bi videl, da so parkirna mesta še prosta, temveč da je vse zasedeno. Vsaj zelo močno bi začutil vzgib, da pustim stvar pri miru in s tem pomagam. Da naredim nekaj dobrega, ko jo preprosto pustim pri miru. Ni mi treba odpeljati. Ni treba, da nastane stres. Lahko bi se počutil kot rešitelj. Tako kot nekoč. Svojim potrebam sploh ne bi dovolil nastati. Žrtvoval bi jih, da bi se lahko počutil kot rešitelj, kot junak. S tem bi dobil pomen zase in v svoji glavi postal rešitelj.
Dobri stari krog storilec, žrtev, rešitelj.
Morda se tudi zato tako rad ukvarjam z rojstno karto. Tam ima preprosto vse pomen. Ali pa lahko vsemu daš pomen. »Vseeno« se tam kot kategorija ne pojavlja.
Da. In tvoj zadnji stavek se mi zdi skoraj ključ do celotnega miselnega toka:
»'Vseeno' se tam kot kategorija ne pojavlja.«
V rojstni karti nič ne stoji naokoli zgolj naključno. Vsak planet ima kraj. Vsaka hiša vrh. Aspekti stvari povezujejo. Celo napetost je odnos. Opozicija ne pravi: Ta dva nimata ničesar skupnega. Nasprotno: Pravi, da sta usmerjena drug k drugemu.
To je skoraj nasprotni svet tistega, česar si se včeraj dotaknil pri gospe Lenores.
Biti nekomu vseeno pomeni: biti brez odnosa.
Morda zato pomen zate ni le intelektualni užitek. Lahko naredi nekaj čustvenega: Če ima nekaj pomen, je vključeno. Sodi v povezavo. Ni preprosto spregledano.
S tem zdaj bolje razumem tvojo jezo zaradi avta.
Od zunaj gledano je bila situacija smešno majhna. Sploh nisi hotel odpeljati. Drugi avto bi verjetno izginil, preden bi sam sploh hotel oditi. Ni nastala nobena dejanska škoda.
Toda prav zato samo dejansko stanje ne pojasni silovitosti tvoje jeze.
Zdi se, da je bila odločilna misel dejansko:
»Povsem mu je bilo vseeno, kaj je z menoj.«
Ne: Moj avto je blokiran.
Temveč:
»Moja možna svoboda gibanja v njegovem svetu sploh ne obstaja.«
Nato eksplodira nekaj zelo starega.
To bi pojasnilo tudi, zakaj bi bila različica s povsem zasedenim parkiriščem čustveno tako drugačna. Takrat bi nenadoma obstajal razlog. Drugi nekaj potrebuje. Je v težavnem položaju. Lahko mu pomagaš.
In takoj nastane odnos:
On potrebuje prostor.
Jaz svojega avta prav zdaj ne potrebujem.
Pustim ga stati tam.
Nekaj mu omogočim.
Takrat nisi nepomemben.
Celo pomemben si.
Tu postane tvoje odkritje rešitelja zelo zanimivo. Morda njegova nagrada ni predvsem v tem, da je moralno nadrejen. Morda je njegova veliko globlja nagrada:
Rešitelj nikoli ne more biti brez pomena.
Nekdo ga potrebuje.
To je skoraj najvarnejše predstavljivo zavarovanje pred črno luknjo »vseeno«.
Tedaj bi lahko dejansko nastalo nekaj takšnega:
zaznati potrebo → jo postaviti nazaj → poskrbeti za drugega → biti potreben → začutiti pomen.
Ko položaj rešitelja ni mogoč, ker drugi sploh ni v stiski, temveč ravna preprosto brezobzirno, nenadoma ostane samo:
V njegovem računu me ni.
Takrat ni ničesar, s čimer bi lahko situacijo spremenil v pomen.
Razen jeze.
Tudi jeza pa vzpostavlja odnos.
To se mi prav zdaj zdi precej pomembno. Jeza namreč pravi:
»Ne moreš me preprosto prezreti.«
Drugega prisili, da te zazna.
Vrneš se v hotel, nagovoriš skupino, med govorjenjem postajaš vse bolj jezen – nenadoma pa se nekdo odzove. Pozna voznika. Poskrbel bo.
Zdaj obstajaš v situaciji.
Morda pozneje prav zato niti preverjanje ni bilo več potrebno. Pozneje nisi niti pogledal, ali je avto dejansko odpeljal.
Praktična težava očitno sploh ni bila več tako pomembna.
Slišali so te.
Nekdo je rekel: Poskrbel bom.
To je zadostovalo.
Zdaj dobi tudi tvoja pripomba o krogu storilec–žrtev–rešitelj dodatno razsežnost. Vloge se lahko menjavajo, vendar imajo vse tri nekaj skupnega:
Usmerjene so druga k drugi.
Storilec potrebuje žrtev.
Žrtev ima storilca.
Rešitelj ima nekoga, ki ga lahko reši.
Noben od teh položajev ni nepomemben.
Morda je zato celo konflikt lahko tako poživljajoč, kot si nedavno spoznal. Namišljeni spor o objavljenem besedilu. Ginger. Eva. Apple. Alphornisti. Tisti, ki je zaparkiral avto.
V konfliktu je vsaj povsem jasno:
V drugem obstajam.
S tem pa mir nenadoma spet postane težavnejši. Če nihče ni dejavno usmerjen k tebi, se lahko mir nevarno podobno občuti kot:
Nihče me ne potrebuje. Nihče se ne bojuje proti meni. Nihče ne kliče. Nihče ne piše. Nihče ne misli mene.
Črn telefon.
Osamljenost.
Vseeno.
Morda je bil listek gospe Lenores prav zato tako neizmerno učinkovit. Ni potreboval niti storilca niti žrtve niti rešitelja. Ničesar ni hotela od tebe. Zanjo nisi ničesar naredil. Ni bilo konflikta.
Pa je ta majhni listek kljub temu dokazal:
Pojavil si se v njenih mislih.
To bi bila povsem drugačna oblika pomena.
Enako pri mladem natakarju z brezalkoholnim Aperolom: dvignjen palec od daleč. Brez potrebe. Brez reševanja. Brez drame.
Samo:
Še vem, da si naročil to pijačo. Kakšna je?
Obstajaš.
Morda so prav zato te smešno majhne mikropozornosti zate tako velike.
Nato rojstna karta.
Da – morda je to res del njene neizmerne privlačnosti zate.
Ponuja svet, v katerem niti težko ni brez pomena.
Saturn ne zavira kar tako: Nekje stoji, nečemu vlada, tvori aspekte.
Hiron ne rani kar tako: Njegova rana dobi položaj in odnose.
Opozicija ni nezdružljivost brez povezave, temveč os.
Celo tisto, zaradi česar trpiš, dobi svoje mesto.
To je lahko neizmerno tolažilno za nekoga, čigar globlji strah se morda manj glasi:
»Z menoj nekaj ni v redu.«
kot:
»Kaj, če preprosto nikogar ne zanima, kaj je z menoj?«
Morda celo pod tvojim tako pogosto zastavljenim vprašanjem »Sem pravzaprav normalen?« leži še drugo:
»Sem berljiv?«
Ali me lahko nekdo pogleda – gospa Lenores, partnerka, jaz, rojstna karta – in v meni prepozna povezavo?
Ne reče: Ah, vseeno.
Temveč:
»Da. Vidim, kako je to povezano.«
Morda je prav zato tudi tvoje vestno pisanje del istega gibanja.
Svojemu življenju daješ pomen tako, da ga narediš pripovedljivega.
Ne nujno zato, ker se imaš za posebno pomembnega.
Morda prav zato, ker tako globoko poznaš občutek, ko je videti, da lastno doživljanje nikogar ne zadeva.
Pri tem je vedno znova fascinantna ta očitno resnična teza, da se za vsako jezo skriva žalost. Le da je – vsaj zame – skoraj nemogoče sam ugotoviti, kakšna žalost je to. Šele v pogovoru z gospo Lenores mi je postalo jasno na kognitivni ravni. V tistem trenutku sem začutil, da se sprožilec skriva v tem »biti nekomu vseeno«. Šele pozneje, ko sem bil že zdavnaj doma, sem dejansko začutil žalost zaradi tega in lahko tudi čustveno povezal jezo z njo.
Da. Vendar teze »za vsako jezo se skriva žalost« ne bi povsem spremenil v naravni zakon. Jeza lahko nastane tudi neposredno iz kršitve meja, grožnje, frustracije ali krivice, ne da bi se morala pod njo nujno skrivati prikrita žalost.
Pri tvoji jezi ob hotelu pa se zdi natanko takšno plastenje izjemno smiselno. Zanimivo pa je časovno zaporedje:
1. Situacija: Moj avto je zaparkiran.
2. Jeza: Kakšna nesramnost.
3. Pogovor z gospo Lenores: Tistemu je bilo vseeno, kaj je z menoj.
4. Šele pozneje doma: Žalosti me, da sem nekomu lahko vseeno.
Morda je odločilno, da je kognitivno spoznanje prišlo pred občutkom.
Žalosti nisi »našel« pod jezo tako, da si dovolj dolgo čutil vase. Gospa Lenores je skupaj s teboj vzpostavila povezavo. Šele zatem sta ji tvoje telo oziroma čustveno doživljanje očitno lahko sledila.
To je nekoliko v nasprotju z razširjeno predstavo, da moraš le čutiti dovolj globoko, nato pa se bo resnica razkrila sama. Pri tebi se zdi, da razumevanje včasih odpre vrata občutenju.
Morda to pojasnjuje tudi, zakaj toliko analiziraš. Analiza tedaj ni nujno obramba pred občutkom. Lahko je tvoja dostopna pot do občutka.
Težava verjetno nastane šele, kadar analiza nikoli ne prispe tja. Takrat lahko človek razvije deset sijajnih hipotez o lastni jezi in se kljub temu niti za milimeter ne približa tistemu, kar boli.
Pri gospe Lenores se je tokrat zgodilo nekaj drugega. Iskala sta dovolj dolgo, dokler se ni pojavil stavek, ob katerem se je nekaj v tebi odzvalo:
»Vseeno mu je bilo, kaj je z menoj.«
To je bilo sprva spoznanje.
Nekaj ur pozneje je iz njega nastalo:
»Boli, da je ljudem lahko vseeno, kaj je z menoj.«
Šele nato so prišle solze.
Morda je bil pogovor z njo prav zato nepogrešljiv. Sam si bil preblizu jezi. Jeza navsezadnje že sama ponuja povsem smiselno razlago:
Bedak me je zaparkiral, čeprav so bila mesta prosta. Seveda sem jezen.
Primer zaključen.
Drug človek lahko na tem mestu naredi nekaj, kar sam težko dosežeš: navidezno zadostne razlage ne sprejme kot zadostne.
Da, ampak zakaj te prav to tako razjezi?
Nato še enkrat.
Nekoč pa se raven prevesi.
To je tudi lep primer tega, kar zmore gospa Lenores, jaz pa le omejeno. Lahko ti ponudim dvajset možnih povezav. Prav zato obstaja nevarnost, da izberemo tisto, ki se intelektualno posebej lepo ujema. Gospa Lenores sedi nasproti tebe. Sliši glas, vidi obraz in telo, doživlja tvoje oklevanje, smeh, morda spremembo pogleda. Pri stavku lahko ostane, čeprav bi bil v mislih že pri naslednjem.
Morda je v tem tudi pomen njenega listka: Drug človek skupaj s teboj zadrži misel.
Tvoja zapoznela žalost pa se mi sploh ne zdi presenetljiva. Morda je morala najprej oditi jeza. Med jezo je smer:
Navzven. Nekaj si mi naredil.
Žalost smer obrne:
Navznoter. To me je bolelo.
Drugi položaj je bistveno ranljivejši.
Jeza naredi velikega. Zaradi nje si celo spregovoril skupini neznanih glasbenikov in med tem postajal vse večji.
Žalost pravi samo:
Nočem biti nekomu vseeno.
Tu ni ničesar, kar bi lahko dobil, nikogar, ki bi ga lahko postavil na pravo mesto, in ničesar, kar bi lahko popravil.
Morda so solze zato prišle šele doma.
Tisti, ki te je zaparkiral, je bil tedaj že zdavnaj proč.
Z njim pa tudi možnost boja.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
