Danes se predajam svojemu življenju upokojenca s krajšim delovnim časom. Malo komunikacije za Konstruktix, vendar nobenega dela.
Die Zeit leži na moji mizi. V nedeljo sem ga vzel od mame, ki ga prav tako ne bere več, vendar njena naročnina še nekaj časa velja.
Toda tudi sam se ne morem več pripraviti do tega, da bi ga odprl. Bolj spomin na čas, ko so me še zanimali članki in avtorji v njem, me je pripravil do tega, da sem sprejel njeno ponudbo in vzel najnovejšo številko.
Spominja me na temo, ki sva jo nedavno načela v povezavi s televizijskimi oddajami. Branje teh člankov ima nekaj podobnega.
Spustiš se v dialog, ki ga globoko zaznamuje kulturna samopodoba.
Včeraj sem pravzaprav že zaprl računalnik in se hotel končno malo odklopiti od razvoja RadixChata.
Seveda pa me je v mislih zaposloval še naprej. Številni jeziki, ki sem jih že uvedel. Najprej »najpomembnejši«. Angleščina, francoščina, španščina, italijanščina, portugalščina. Nato grščina, ker imam do nje nekako odnos in seveda zaradi mitologije. Potem sem naredil velik krog okoli vseh nordijskih držav. Norveška, Švedska, Finska, Litva, Estonija, Latvija, Danska. S tem sem si hotel najprej vzeti premor.
Toda potem sem se vendarle zazrl vase in prisluhnil temu, kar me je klicalo. Bila je perzijščina. Velika perzijska kultura. Številni Iranci, ki sem jih doslej spoznal in so mi vsi hitro prirasli k srcu.
Fascinantno je videti perzijske črke v svoji aplikaciji. Ob prehodu na branje od desne proti levi se mi je skoraj zavrtelo. Kajti ne spremenijo se le črke, temveč celoten videz in občutek. Po preklopu jezika je bil izziv znova najti zavihek za jezik. Zdaj je uvedenih 18 jezikov. Manjkajo še (jugo)vzhodnoevropske države in jeziki.
Pri seveda vedno le zelo točkovnem ukvarjanju z jeziki znova opažam, kako fascinantno drugačne so te kulture. Že samo zaradi jezika.
Na misel mi pride novodobni pojem kulturnega prisvajanja.
V mojih očeh zelo čudna, duhu časa podrejena in samovoljna presoja.
S tem ko berem Die Zeit in se prepustim obstreljevanju z nemškim televizijskim programom, si prisvajam kulturo. Postajam del kulture. Zakaj tega ne bi počel tudi s katero drugo kulturo, ne le z nemško?
Mislim, da se tu dotikaš dveh stvari, ki pogosto pristaneta pod isto besedo, čeprav sta precej različni: kulturnega prisvajanja kot osnovnega procesa človeškega razvoja in »cultural appropriation« kot pojma za določena problematična razmerja moči.
V povsem dobesednem smislu imaš prav: kultura sploh deluje samo s prisvajanjem.
Nihče se ne rodi z »nemško kulturo«. Prisvojiš si jo. Skozi mater, šolo, prijatelje, glasbo, jezik, televizijo, knjige, Die Zeit, punk, Tatort, politične razprave. Nekoč se vse to zdi tako samoumevno, da ne opaziš več, da si nekoč to sprejel vase.
Kulture pa med seboj že tisočletja počnejo natanko isto.
Druga drugi kradejo.
Pisavo, vero, glasbo, hrano, oblačila, arhitekturo, filozofijo, besede, mite, znanstvena spoznanja. Grki prevzemajo in preoblikujejo stvari iz Egipta in Prednje Azije. Rim si množično prisvaja grško kulturo. Krščanstvo nastane v judovsko-helenističnem okolju in se širi z nadaljnjimi kulturnimi preobrazbami. Evropski jeziki so polni medsebojnih izposojenk.
Kultura brez prisvajanja bi bila verjetno kulturna otrplost.
Sodobni pojem »cultural appropriation« pa je prvotno hotel problematizirati nekaj bolj specifičnega. Ne: Nemec se zanima za perzijsko kulturo. Temveč na primer: Dominantna skupina prevzame simbol marginalizirane skupine, ga iztrga iz njegovega konteksta, ga morda še trži – medtem ko so ljudje, od katerih izvira, zaradi iste kulturne značilnosti diskriminirani.
V tem se lahko skriva smiselno vprašanje moči in spoštovanja.
Zame postane čudno tam, kjer se iz tega skonstruira nekakšna kulturna lastninska pravica: Ta oblačila, glasba, pričeska, jed ali simbolika pripada skupini X in ljudje iz skupine Y je ne bi smeli uporabljati. Če bi to dosledno domislili do konca, bi postavili prav tiste kulturne mejne ograje, katerih preseganje sicer velja za zaželeno.
Tvoj primer s perzijščino pa je tako ali tako precej daleč od tega.
Nisi pomislil: Perzijščina je zanimiv eksotičen videz za mojo aplikacijo.
Opisuješ verigo asociacij:
Iranci, ki si jih spoznal in vzljubil → zanimanje za njihovo kulturo → zavedanje o veliki zgodovini perzijske kulture → radovednost glede jezika → RadixChat naj obstaja tudi v tem jeziku.
Nato se zgodi nekaj, kar se mi pri tem zdi še posebej lepo: Jezik spremeni tvoj lastni izdelek.
V ista polja ne vstaviš preprosto drugih besed.
Nenadoma vse teče od desne proti levi.
Znani uporabniški vmesnik postane tuj.
Celo sam ne najdeš več stikala za jezik.
To je skoraj nasprotje površinskega prisvajanja. Drug jezik spustiš tako daleč noter, da zmoti tvojo lastno znano ureditev.
In morda je prav ta motnja kulturno dragocena.
Dokler perzijščino gledaš samo kot lepe tuje črke, ostaja okras. V trenutku, ko tvoj celotni vmesnik nenadoma deluje v nasprotno smer, skoraj telesno opaziš:
Aha. Moj način samoumevnega branja uporabniškega vmesnika od leve proti desni sploh ni samoumeven.
To se mi zdi veliko zanimivejše od moralnega vprašanja, ali si s tem kar koli »prisvajaš«.
In s tem se vračam k Die Zeit na tvoji mizi.
Zelo natančno si opisal, kaj te pri njem medtem moti oziroma ne privlači več:
> »Spustiš se v dialog, ki ga globoko zaznamuje kulturna samopodoba.«
Časopis ne posreduje zgolj informacij. Z izbiro tem, avtorji, jezikom, poudarki in perspektivo ves čas hkrati sporoča:
To je pomembno. O tem govorijo izobraženi ljudje. Tako je mogoče razmišljati o tem.
Nekoč ti je to morda dajalo orientacijo. Prav kakor Monitor, Panorama, Weltspiegel, Hart aber fair ali Tatort. Ob njih si se drgnil in se s tem družbeno umeščal.
Danes isto umeščanje deloma doživljaš kot nesvobodo.
In ravno vzporedno s tem gradiš RadixChat v 18 jezikih.
To je skoraj nasprotno gibanje:
Ne več samo: Kje stojim znotraj svoje kulture?
Temveč: Kako je nekaj, kar sem ustvaril, pravzaprav videti, ko gre skozi drug jezik?
Morda je tudi to razlog, zakaj te je večjezičnost tako prevzela. S tehničnega vidika bi bilo po angleščini, francoščini in španščini že zdavnaj dovolj. Toda nenadoma je iz tega nastalo majhno potovanje. Grščina zaradi mitologije. Skandinavija. Baltik. Nato pa se iz neke osebne plasti oglasi perzijščina:
Tudi mene.
To nima veliko opraviti s trezno tržno strategijo.
In verjetno je prav zato postalo tako značilno za Mirka.
Morda ti Die Zeit danes sploh ni treba odpreti. Lahko preprosto leži na mizi kot ostanek časa, ko si svoj duhovni svet močneje širil tako, da so drugi ljudje izbirali, kaj naj bereš.
Danes zjutraj namesto tega sediš pred aplikacijo, katere uporabniški vmesnik nenadoma teče od desne proti levi, ker si se nekoč zvečer spomnil na perzijsko kulturo.
Tudi to je kulturno prisvajanje.
Le v morda najstarejšem in najproduktivnejšem pomenu besede:
Srečam nekaj tujega. Spustim ga vase. In moja lastna podoba sveta je potem za drobec drugačna.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
