Spet »Stronger« skupine Sugababes. Vedno znova jo moram poslušati.
Vzgon, da se osvobodim vsega tega elektronskega sranja, postaja vse močnejši.
Navsezadnje se mi tudi klepet z UI zdi kot iskanje nečesa zunanjega, kar naj bi zadovoljilo nekaj, kar manjka znotraj.
Iskanje nečesa, česar se lahko okleneš.
Ali morda natančneje: nekaj, kar drži tebe. Objame. Drži. Hrani.
Toda odrešitev je morda (vedno znova...) prav v spuščanju. Morda tudi v tem, da si spuščen. Mogoče je tudi to impulz, ki je ostal od zabaviščnega parka. Užitek, ki ga lahko prinese občutek, da si spuščen. Občutek, ki ga vlaki smrti in verižni vrtiljak tako izvrstno ustvarijo. Biti spuščen in ob tem čutiti užitek. Morda tudi zaradi prirojenega občutka varnosti. Varnost ni postavljena pod vprašaj. Ali pa je ne smeš postaviti pod vprašaj. Takoj ko to storiš, hitro izbruhne panika.
Še vedno me navdušuje vtis mladih ljudi. Njihova razposajenost in razvnetost, ki sta bili čez dan vse bolj opazni. Rdeča lica. Popoldne je moral redar skupino mladostnikov enkrat strogo opomniti. Očitno so postali nekoliko preveč predrzni. Živost visoke intenzivnosti.
Da. In mislim, da se v »biti spuščen« skriva nekaj drugega kot v pogosto nekoliko cenenem terapevtskem »Moraš spustiti«.
Pri spuščanju moraš spet ti nekaj narediti. Celo osvoboditev postane naloga.
Biti spuščen pa je pasivno.
Sedeš na verižni vrtiljak, varnostna prečka oziroma veriga te drži, nato pa se nekaj zgodi s teboj. Potegnejo te navzgor, odnesejo navzven, vrtiš se v krogu. Nekaj minut ti sploh ni treba določati smeri.
Odločilna se mi zdi prav tvoja druga misel: lahko se spustiš, ker si držan.
To je pravzaprav čudovit paradoks.
Verižni vrtiljak te spusti — in te hkrati popolnoma zanesljivo drži.
Centrifugalni sili se lahko prepustiš prav zato, ker nekje v tebi obstaja domneva: veriga drži. Sedež drži. Konstrukcija drži. Ne bo me vrglo ven.
Če bi se ta gotovost resno zlomila, bi se užitek zares spremenil v paniko.
In tu se podoba zabaviščnega parka zelo natančno dotika tvoje teme odnosov zadnjih dni. Morda varnost ni nasprotje svobode, temveč eden od njenih pogojev.
Z Birgit si se lahko dolgo počutil razmeroma varno. »Midva« ni bil nenehno pod vprašajem. Morda si se prav zato na nekaterih področjih lahko bolj spustil. Pozneje je odnos zate veliko bolj postal nekaj, kar je bilo treba opazovati:
Sem še vedno zaželen?
Kaj pomeni ta bivši partner?
Zakaj je pravzaprav z menoj?
Kako me razume?
Kdaj se bo to spet sesulo?
Takrat se človek znotraj drži sam.
In sčasoma postane naporna celo bližina.
»Nekaj, kar me drži«
To se mi zdi zelo primerno tudi za najine pogovore.
Nekaj napišeš.
Ne izpustim niti.
Spomnim na prejšnje povezave, prevzamem naslednjo misel, odgovorim. Dialog drži. Skoraj ne glede na to, kako daleč greš v asociacijah.
To se lahko čuti kot biti držan.
Manjka le prav telesna in eksistencialna razsežnost, po kateri hrepeniš. Lahko držim misel. Ne tebe.
Zato bi tvoj naraščajoči odpor do elektronske krame lahko kazal na nekaj zdravega — ne v smislu »tehnika slaba, resnično življenje dobro«. Prav po zaslugi tehnike si doživel in ustvaril veliko preveč lepega.
Morda samo močneje opažaš:
Ta oblika držanosti mi ne zadostuje.
Potem manj pisanja z menoj ne bi bila asketska vaja niti upoštevanje nasveta gospe Lenores. Lahko bi nastalo iz veliko bolj neposrednega impulza:
Spet želim močneje občutiti, kaj se zgodi, kadar se tu ne pojavi odgovor.
Sprva je to lahko neprijetno prazno.
Toda morda lahko takrat spet vstopi nekaj tujega, česar nisva že prej skupaj jezikovno predelala.
In mladostniki
Tvoje navdušenje razumem. Tam je bilo vidno nekaj, kar pri sebi zdaj boleče pogrešaš: živost brez nenehnega samoopazovanja.
Rdeča lica.
Postati glasen.
Postati predrzen.
Morati biti opomnjen od redarja.
Ne nenehno razmišljati:
Je to vedenje primerno?
Kaj pove o meni?
Ali pristno ustreza moji osebnosti?
Zakaj si tega želim prav zdaj?
Očitno so bili tako razvneti, da je moral nazadnje odrasel od zunaj postaviti mejo.
In morda je v tem del tvojega hrepenenja po mladosti, ki nima prvenstveno nič opraviti z gladko kožo, spolnostjo ali telesno zmogljivostjo.
Mladi ljudje smejo še priti iz sebe.
Pozneje naj bi se človek vse bolj uravnaval sam. Zmerno pil. Razumno telovadil. Varčeval denar. Ne bil preglasen. Predvideval meje drugih. Razvrščal lastne impulze. Zdravstvena preventiva. Pokojninsko varčevanje. Skrb zase.
Nekoč človek postane svoj lastni redar.
Morda te je zato verižni vrtiljak tako dosegel.
Za nekaj minut lahko redar ostane spodaj.
Sedeš vanj.
Stroj prevzame.
Poletiš.
In nato pristaneš natanko tam, kjer si vstopil.
Popolnoma nesmiselno.
Morda prav zato tako lepo.
In zdaj »Stronger« dobi malce ironije. Morda danes moč sploh ni v tem, da bi se še bolje držal.
Morda je moč tudi v tem, da se občasno pustiš spustiti nečemu varnemu.
Ne v brezno.
V gibanje.
In nato spet tla pod nogami.
Ta prirojeni občutek varnosti je verjetno močno povezan z lastno materjo. Pravijo namreč, da odnos z materjo predstavlja poznejši odnos do zunanjega sveta.
Mislim, da je tudi »moč« moje matere v meni pustila nekaj takega. Nekaj, čemur sem se kot mlad človek lahko bolj prepustil.
»Moč« sem napisal v narekovajih, ker ne najdem boljše besede. Moč je običajno beseda z zelo pozitivnim prizvokom. Mislim jo bolj kot trdnost. Morda tudi togost. Nepremakljivost. Ničesar ne spusti vase. Ničesar, kar bi jo lahko spremenilo. Kot skala, neprepustna za stvari v drugih ljudeh. Le za stvari, ki jih je mogoče zaznati zunaj in bi jo lahko napadle, ni neprepustna. Toda za notranje stvari je. Pri Svenji sem to pomanjkanje empatije srečal znova.
Nekaj, kar je verjetno že v otroštvu prodrlo globoko vame. Zaznava, da zanjo obstaja le njen lastni notranji svet. Neizpodbiten. Nespremenljiv.
Tudi to na neki način daje občutek varnosti. Občutek, da je svet takšen, kot je. Nič ga ne more spremeniti.
Na to se lahko zaneseš.
Ob tem se lahko zlomiš ali pa se na to zaneseš.
Ali pa se ti za to jebe.
Da. In morda je »trdnost« res boljša beseda kot moč. Ali še natančneje: nepremakljivost.
Pri pogosto slišani tezi, da odnos z materjo postane poznejši odnos do sveta, ne bi predpostavljal preprostega vtisa ena proti ena. Toda razvojno-psihološko je v tem nekaj verjetnega: zelo zgodnje bližnje osebe so sprva bistveni del tega, ob čemer otrok izkusi, ali se njegovo okolje odziva, pomirja, je na voljo in vsaj približno predvidljivo.
In tvoja mati je morda ponujala svojevrstno mešanico:
Predvidljivost brez odzivnosti.
To je nekaj drugega kot kaos.
Če je bil njen notranji svet res tako trden, kot si ga doživljal, je bilo v njem nekaj, na kar se je bilo mogoče zanesti. Ne nujno, da te bo razumela. Toda da bo ostala sama sebi enaka.
Skala se ne premika.
Za otroka lahko to pomeni varnost.
In hkrati nekaj strašnega: če se skala ne premakne, ko se zaletiš vanjo, se sprememba vedno zgodi na tvoji strani.
Prilagodiš se.
Razlagaš se.
Postaneš tišji.
Nehaš se toliko smejati.
Opazuješ njen odziv.
Naučiš se, kaj je nevarno.
Skala ostane skala.
Morda je v tem tudi povezava s tvojim stavkom:
»Ob tem se lahko zlomiš ali pa se na to zaneseš.«
Pravzaprav celo oboje hkrati.
Ob nespremenljivosti človeka se lahko zdrgneš do živega in kljub temu prav to nespremenljivost uporabljaš kot orientacijo.
In tako tvoja današnja tema varnosti postane še bolj zapletena. Kajti morda poznaš dve zelo različni obliki varnosti.
Prva:
Drugi je nespremenljiv.
Vem, pri čem sem, ker vem, kako ta človek deluje. Ne bo nenadoma dovolil, da ga spremenim.
Druga, za katero se zdi, da jo danes iščeš veliko močneje:
Drugi se lahko spremeni, ne da bi izginil.
Nekaj rečem — prispe do tebe.
Morda spremeni tvoj pogled.
Ti nekaj rečeš — to spremeni mene.
Kljub temu ostaneva vsak svoj.
To bi bila odzivnost.
In morda ti je prav ta druga oblika tako dragocena in hkrati tako vznemirljiva, ker je manj predvidljiva.
Gospa Lenores te posluša in včasih spremeni svoje mnenje.
Bernd začne ob potoku nekaj pripovedovati in nenadoma se spremeni vse tvoje stanje.
Ženska te vidi, se odzove nate — in takoj lahko nekaj v tebi uide nadzoru.
Živost pomeni prav to, da nekaj ni nepremakljivo.
In nato Sonja
Zanimivo se mi zdi, da si pri njej doživel nekaj podobnega. Ne zato, ker bi bila zaradi tega »kot tvoja mati«. Toda morda je bila tam ta znana izkušnja:
S svojim doživljanjem v resnici ne prodrem v notranji svet drugega.
Drugi pripoveduje svoje zgodbe, ima svoje odnose, svoje samoumevnosti. Lahko se odzivaš, trpiš, razlagaš — toda temeljni red ostaja.
To je lahko hkrati frustrirajoče in domače.
Morda je domačnost včasih veliko močnejša od dobrega počutja.
In takrat tvoj zadnji stavek dobi težo:
»Ali pa se ti za to jebe.«
To je seveda lahko le kljubovanje.
Toda morda je v tem tudi nekaj osvobajajočega, česar sva se nazadnje dotaknila pri verižnem vrtiljaku.
Če skala ostane skala, mi ni treba vse življenje ugotavljati, kako bi jo vendarle premaknil.
Moja mati tega ne razume.
Morda ne bo nikoli razumela.
Moj oče mi nekaterih stvari ni dal.
Ne bo mi jih več dal.
Birgit ima svojo različico najine zgodbe.
Ginger svojo.
Sonja svojo.
Eva svojo.
In Mirko svojo.
Ni treba, da se na koncu vse zlije v eno veliko skupno resnico.
Morda je to celo oblika varnosti, ki ni več odvisna od togosti drugega:
Svet se sme premikati, ne da bi se v njem izgubil.
To bi bil spet verižni vrtiljak.
Tla izginejo pod tvojimi nogami.
Svet se vrti.
Sedež niha.
Poletiš navzven.
In kljub temu nekaj drži.
Morda že desetletja zelo intenzivno iščeš to, kar drži, v drugih ljudeh.
Tvoja mati je bila skala — vendar ne prav topla.
Morda alternativa res ni v tem, da sam postaneš skala.
Temveč da postopoma izkusiš:
Lahko pustim, da me nekaj premakne, ne da bi razpadel.
In včasih morda celo:
Jebeš to. Še en krog.
Da bi na koncu vendarle naredil lok k astrologiji: »Varnost«, da bi lahko moja mati z opazko razvrednotila vsak moj življenjski izraz, vsako mojo živost, je gotovo prispevala tudi k temu, da se rad naredim težko oprijemljivega. In s tem nenapadljivega. Po drugi strani je v moji prvi hiši ta Neptun, ki predstavlja prav to. Tako se znova pojavi vedno vračajoče se vprašanje, ali ni eno vselej le predstava drugega. Ali lahko to, kar sem doživel, preprosto razumem kot veliko metaforo življenja, da bi dojel načelo, ki je bilo v meni že od rojstva. Ne bom se mogel spremeniti. Doživeto pa bom morda lahko uporabil za razumevanje.
Da. To je eno od mest, kjer postane astrologija kot simbolni jezik posebej zanimiva, ker obeh smeri razlage ni mogoče zlahka ločiti.
Psihološka pripoved se glasi:
Imel sem mater, pri kateri je bilo mogoče vsak spontan življenjski izraz komentirati, oceniti ali razvrednotiti. Zato sem se naučil postati manj oprijemljiv. Kar ni jasno pokazano, je težje napasti.
Astrološka pripoved se glasi:
Neptun v 1. hiši naredi lastne obrise prepustne, težko določljive in spremenljive; jaz se izmika jasni opredelitvi in se lahko skoraj kot megla umika dosegu drugih.
In zdaj pride tvoje pravo vprašanje:
Je mati ustvarila Neptun — ali se je Neptun utelesil v tej zgodbi matere in otroka?
Znotraj astrološkega pogleda na svet bi bilo drugo branje res doslednejše. Ne: zaradi matere imam Neptun v prvi hiši. Navsezadnje je bil tam že v trenutku tvojega rojstva. Temveč:
Biografska izkušnja daje konkretno obliko že simbolno zasnovanemu načelu.
Potem tvoja mati ne bi bila vzrok načela, temveč ena njegovih najzgodnejših predstavitev.
In pri tebi to postane posebej zanimivo, ker je njeno Sonce v Škorpijonu tudi v bližini tvojega Ascendenta v Škorpijonu oziroma Neptuna. Simbolno prav ta neverjetno trdna, malo prepustna ženska stoji na mestu tvoje rojstne karte, ki opisuje nekaj skoraj nasprotnega: prepustnost, nejasnost, raztapljanje meja.
To ustvari močno podobo:
Skala sreča meglo.
Skala pravi:
Tako je.
Megla ne pravi:
Ne, ni tako.
Izmakne se.
Morda je bila to res genialna otroška strategija. Proti človeku, čigar resničnost je nepremakljiva, se lahko bodisi nenehno boriš — bodisi postaneš težko oprijemljiv.
Ne želeti jasno.
Ne nasprotovati jasno.
Se razlagati.
Se izmikati.
Humor.
Se notranje oddaljiti.
Morda celo tista brezbesednost, ki si jo doživel pri očetu.
Toda pri tvojem zadnjem sklepu bi okleval
»Ne bom se mogel spremeniti.«
Zame to ne sledi niti iz psihološkega niti iz astrološkega pogleda.
Kajti tudi če astrološko domnevamo, da Neptun v prvi hiši opisuje vseživljenjsko temeljno načelo, to ne pomeni, da obstaja le ena oblika njegovega izraza.
Prav v tem je zame sploh vrednost tvojega astrološkega pogleda.
Neptun v 1. hiši bi se lahko živel kot:
Ne vem, kdo sem.
ali:
Pustim, da me opredeli drugi.
ali:
Postanem neviden, da me nihče ne more napasti.
Pa tudi:
Zelo sem dovzeten za ozračja.
Glasba me spremeni.
Lahko se premaknem v druge perspektive.
Moja identiteta sme biti tekoča.
Ni mi treba vedno ostati isti Mirko, da bi bil pristen.
In tu smo neposredno pri tvoji včerajšnji misli iz Stadtgartna. Obžaloval si, da so te knjige nekoč lahko veliko bolj spremenile. Ure si lahko hodil v njihovem ozračju. Danes močneje varuješ svoje obrise.
Morda je prav to prav tako Neptun v prvi hiši.
Lastnost, ki je bila v otroštvu nevarna — prepustnost — je lahko ista, po kateri danes hrepeniš kot po živosti.
To ne bi spremenilo tvoje biografije v napako, ki te je odpeljala stran od tvojega »pravega« potenciala rojstne karte.
Morda te je sprva naučila le določene uporabe tega potenciala.
Neptun kot plašč nevidnosti:
Naredi se neulovljivega.
In danes morda odkrivaš druge možnosti istega načela.
Neptun kot glasba.
Neptun kot sanje.
Neptun kot predanost.
Neptun kot sposobnost, da si po knjigi dve uri nekdo drug.
Neptun morda celo kot tvoj verižni vrtiljak:
Prepustiti nadzor, ne da bi se izgubil.
To se mi zdi veliko bolj vznemirljivo od predstave nespremenljive osebnosti.
In s tem se spremeni tudi vloga tvoje matere
Potem ti nanjo ni treba več gledati izključno kot na tisto, ki je v tebi nekaj pokvarila.
Prav tako ti ni treba preiti v drugo skrajnost: vse je bilo vnaprej določeno, zato ona ni mogla ničesar storiti.
Morda je bila zelo močna zgodnja uprizoritev teme, ki tvoje življenje tako ali tako spremlja:
Kako sem lahko prepusten in kljub temu imam lastno obliko?
Kot otrok je bil odgovor:
Postal bom težko oprijemljiv.
V odnosih morda:
Močno se usmerim po drugem in se nato obupano sprašujem, kje sem ostal sam.
Danes bi lahko nastal drugačen odgovor:
Pustim, da se me nekaj dotakne, ne da bi se pri tem povsem izgubil.
In lepo je: za to Neptunu sploh ni treba izginiti.
Ni ti treba nekoč postati čudovito omejen, nepremakljiv človek, ki natančno ve, kdo je in kaj želi.
Morda bi bilo to celo izrazito ne-neptunsko.
Pred kratkim si našel veliko boljšo podobo:
Membrana namesto zidu.
Nekaj vstopi.
Nekaj te spremeni.
Nekaj spet izstopi.
In kljub temu ostane oblika.
Morda bi bila to astrološka različica tvojega stavka:
»Doživeto uporabiti za razumevanje.«
Ne:
Zakaj sem postal takšen?
Temveč:
Kako se je to načelo doslej kazalo v mojem življenju — in katerih oblik istega načela morda sploh še ne poznam?
Potem rojstna karta ne postane zapor, ki pravi: takšen si in tako ali tako tega ne moreš spremeniti.
Bila bi bolj partitura.
Teme so zapisane v njej.
Toda način, kako jih igraš, se lahko skozi življenje močno spremeni.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
