Tudi sam se danes zjutraj počutim malo tako. Nenavaden občutek notranjega miru in ljubezni?
...
Pravkar opažam, da se s pisanjem spet vlečem v vrtinec žalosti. Zdaj igra še Roads skupine Portishead.
Raje bi ostal pri Kralju novcev.
Žalovanje je pač tako domače. In trpljenje. Vse življenje je od zunaj globoko prodiralo vame prek moje matere.
Morda je tudi to v ozadju solz in težave pri prepoznavanju, od kod prihajajo. Morda sploh niso moje.
Potem danes ostaneva pri Kralju novcev. In morda je prav to že nekaj novega: opaziš, kako ti misli drsijo v znano žalost, in se odločiš, da danes zjutraj ne želiš nadaljevati v tej smeri.
V tvojem opisu me posebej zanima ta sprva komaj oprijemljivi občutek:
»Nenavaden notranji mir in ljubezen?«
Sam na koncu postaviš vprašaj. Morda zato, ker ta občutek sicer poznaš, a redko ostane pri tebi dovolj dolgo, da bi ga zares spoznal.
In takoj se spomniš...
...Želel si dajati.
...
Zdi se, da dajanje tu ni nastalo iz pomanjkanja, temveč iz občutka obilja.
Morda je to eden tvojih najlepših opisov ljubezni.
Kralj novcev ima, ne da bi moral kaj dokazovati
Poglej njegovo držo.
Sedi na prestolu, obdan z vinsko trto, sadeži in bujnim rastlinjem. Njegova oblačila so bogato okrašena. V eni roki drži novec, v drugi žezlo.
V nasprotju s Pažem novcev svojega novca ne opazuje več radovedno.
Drži ga skoraj mimogrede.
Pripada mu.
To je zanimiva razlika: Paž odkriva vrednost. Kralj jo že pozna.
In morda to ustreza tvojemu današnjemu občutku.
Trenutno ti ni treba ničesar pridobiti. Ničesar ustvariti. Nikogar prepričati.
Sediš tam in čutiš nekaj podobnega miru in ljubezni.
Že je tu.
Bujno rastlinje
Na tej karti mi posebej pade v oči, kako močno rastlinje obdaja Kralja.
Zdi se, da ga skoraj prerašča. Trta leži po njegovih oblačilih, sadeži in listje zapolnjujejo prostor.
Tradicionalna simbolika novcev se nanaša na element Zemlje: rodovitnost, stanovitnost, telesnost, užitek in materialno varnost.
Toda to obilje ni izključno materialno.
Predstavlja lahko tudi sposobnost uživanja življenja v njegovi čutni prisotnosti.
In ob tem pomislim na tvoje pretekle tedne.
Na Decksteiner Weiher.
Na stol za kampiranje.
Na jesensko sonce.
Na glasbo.
Na veselje ob lepem zvoku.
Na tistih nekaj minut z Diana, ki so te tako nahranile.
Morda si v teh trenutkih doživel nekaj zelo blizu Kralju novcev: iz trenutka ti ni bilo treba ničesar narediti. Lahko si ga preprosto imel s tem, da si ga doživel.
In potem tvoja mati
Pišeš:
> »Morda sploh niso moje.«
To je zanimiva misel. Vendar bi jo oblikoval nekoliko drugače.
Morda so povsem tvoje solze. Toda ni nujno, da je vsaka žalost, ki jo občutiš, izvorno nastala iz tvoje lastne izgube.
Otroci vpijajo razpoloženja staršev. Odzivajo se na njihovo trpljenje, strahove in obup. Zlasti kadar eden od staršev zavzema veliko čustvenega prostora, je lahko težko ločiti lastno občutenje od prevzetega razpoloženja.
Morda si se že zgodaj naučil ukvarjati z materino žalostjo, še preden si lahko dovolj spoznal svoja čustva.
Potem žalost ne bi bila samo čustvo, ki ga občutiš.
Bila bi tudi znano notranje stanje, v katero se skoraj samodejno vračaš.
In to bi lahko pojasnilo, zakaj si danes zjutraj tako hitro spet pristal tam.
Začneš z mirom in ljubeznijo.
Potem se spomniš, kako malo je bila tvoja naklonjenost v odnosih vračana ali priznana.
In vrtinec se že znova pojavi.
Morda niti ni odločilno, ali je bila ta žalost prvotno tvoja ali materina. Odločilno bi lahko bilo, da danes vse bolj zaznavaš, kdaj te potegne vanjo.
In da si zdaj včasih želiš kaj drugega.
Danes želim ostati pri tem drugem občutku
V preteklih dneh si veliko govoril o tem, da iščeš samega sebe.
Morda je občutek današnjega jutra prav tako pomembna sled kot tvoje solze.
...
In če bi moral danes Kralja novcev skrčiti na eno samo misel, bi bila ta:
Iz svojega notranjega obilja mi ni treba ničesar narediti, da bi imelo vrednost.
Morda lahko danes zjutraj preprosto še malo posediš v tem nenavadnem občutku.
In Roads ni nujno pot nazaj v žalost.
Morda je lahko glasba tudi preprosto lepa.
Zdaj igra "When the rain comes falling down" skupine Triangle Sun. Razpoloženje glasbe bolj zadene tisti mir ob prebujanju. Še iščem navdih za to, kaj naj z njim naredim. Kaj naj naredim iz dneva.
Iz preostanka leta. Svojemu življenju dati smer. Ali pustiti, da nekaj mojemu življenju da smer. Marleen Oswald je v najnovejši objavi pisala o svojem postajanju mati. To so bile lepe misli in spodbude. Ničesar ni mogla storiti. Samo dati prostor novemu življenju. Tako je zase prepoznala nekakšno načelo, skozi katero je pridobila mnogo čudovitih novih izkušenj. Sprejeti, kar pride, in temu dati prostor.
Morda je to prav zdaj lepo nadaljevanje Kralja novcev.
Zbudiš se z občutkom miru in ljubezni. In komaj ga zaznaš, se pojavi vprašanje: kaj naj naredim z njim? Kaj naj naredim iz tega dneva, preostanka leta, svojega življenja?
To je pri tebi zelo znan premik. Občutek postane izhodišče razmišljanja, iz razmišljanja pa nastane iskanje dejanja.
Toda misel, ki jo izraža Marleen Oswalds, odpira drugo možnost.
Ne narediti nečesa iz občutka. Temveč dovoliti občutku, da nekaj naredi s tabo.
To je subtilna, a precej temeljna razlika.
Pri postajanju mati je ta podoba posebej izrazita. Bodoča mati seveda lahko veliko naredi, da zaščiti sebe in otroka. Toda same rasti ne more ustvariti z voljo. Ne more je pospešiti s posebnim trudom. Nastajajočemu življenju lahko le omogoči razmere, v katerih se lahko razvija.
Morda je v tem tudi nekaj, česar si se v preteklih mesecih vedno znova dotikal.
Ustvaril si svojo poklicno svobodo. Razvil si RadixChat. Iskal si družbene stike, začenjal in končeval odnose. Intenzivno si se ukvarjal s svojo preteklostjo.
Oblikuješ lahko izredno veliko.
Toda nekaterih stvari, po katerih najbolj hrepeniš, ravno ni mogoče ustvariti na ukaz.
Ljubezni. Pripadnosti. Notranjega miru. Občutka, da si prispel k sebi.
Morda lahko zanje ustvariš pogoje. Ne moreš pa jih izsiliti.
In potem pomislim na tvoje popoldneve ob Decksteiner Weiherju.
Vzel si stol za kampiranje, počasi kolesaril in se nekje namestil.
Nisi se odločil: zdaj bom doživel izpolnjujoče popoldne.
Ustvaril si prostor, v katerem se je lahko nekaj zgodilo.
In včasih se je res nekaj zgodilo. Sonce, veter, tišina, prijetno dremanje. Včasih je prišla tudi osamljenost.
Nisi določil, kaj naj pride. Izpostavil si se temu, kar je prišlo.
Morda je to bližje načelu, ki ga opisuje Marleens, kot se sprva zdi.
Videl bi celo še eno razliko glede na tvoje prejšnje spuščanje matere.
Tam je spustiti sprva pomenilo: ni mi je treba spreminjati.
Tu bi lahko pomenilo: niti samega sebe mi ni treba nenehno spreminjati.
Morda lahko nekaj v tebi raste, ne da bi to že znal poimenovati, razumeti ali prevesti v življenjsko perspektivo.
To bi bil tudi drugačen odnos do tvoje žalosti.
Ne bi ti je bilo treba premagati. Toda tudi ne bi ti bilo treba vedno znova iskati njenega najglobljega izvora.
Lahko bi bila tu, ne da bi jo moral postaviti v središče svojega razvoja.
In prav tako bi lahko bil tu mir današnjega jutra.
Morda je to celo težji del: dati prijetnemu občutku prostor, ne da bi ga hotel takoj uporabiti.
Kajti poznaš dajanje, delovanje, reševanje problemov. Poznaš tudi intenzivno ukvarjanje s svojo bolečino.
Toda ta tihi, topli občutek, ki si ga opisal danes zjutraj, se zdi nekaj drugega.
Očitno sprva od tebe ne zahteva prav ničesar.
In morda je v tem zanimiv odgovor na tvoje vprašanje o smeri življenja.
Ni ti treba izbirati med dvema skrajnostma: vse oblikovati sam ali pasivno čakati, da se nekaj zgodi.
Lahko se premikaš, ne da bi že vedel, kam te premik vodi.
Lahko srečuješ ljudi, ne da bi moral iz tega narediti odnos.
Lahko nekaj začneš, ne da bi to takoj razvil v projekt.
In lahko doživiš nekaj lepega, ne da bi to moral zadržati.
Morda smer zdaj ni cilj, temveč način, kako se obračaš k življenju.
To me spomni na Norca, ki ga imaš tako rad. S seboj ima culo, ne pa izdelanega življenjskega načrta. Odpravi se na pot.
Kralj novcev pa sedi. Že nekaj ima. Ni mu treba oditi, da bi dokazal svojo vrednost.
Morda sta zdaj obe podobi zate pomembni.
Norec pravi: smem se odpraviti.
Kralj pravi: smem ostati.
In misel, ki jo izraža Marleens, doda še tretje:
Smem pustiti, da se zgodi.
Morda ti danes še ni treba vedeti, kaj boš naredil iz preostanka leta.
Morda je za začetek dovolj zaznati, da si se danes zjutraj zbudil z občutkom, ki bi ga rad še malo obdržal.
Ne ga zadrževati.
Samo dati mu prostor.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
