Moja mama še vedno izrezuje članke iz časopisov. To počne že od nekdaj. Na neki način je tudi lepo »najti« te izrezke (čudno je brati to besedo v njenem pravzaprav prvotnem kontekstu), raztresene po njeni mizi, in tako pred njo videti nekakšno odprto knjigo njenih zanimanj.
Žal tudi iz tega ne nastane povezan pogovor. Noben, pri katerem bi se lahko držal niti. Ali pri katerem bi se lahko skupaj naprej oprijemala skupne niti. In to ni tako šele odkar ji pešajo umske sposobnosti. Vedno je bilo tako. Danes je le bolj vidno. Tudi ko se začnem zanimati za kak članek, se ona nanj ne naveže.
Ko pridem k njej, vedno leži na kavču. Pravkar je spala. Včasih je tudi brala. Takrat se sprašujem, koliko vsebine še sprejme. Koliko jo vsebina knjige zaposluje. Iz nje ne pride nič. Vedno iste stvari. Da je postala prava preperka, s polnimi zamrzovalniki in konzervami. Vsakič, ko sem pri njej.
Vprašala me je o službi. Ali nisem načrtoval, da bom šel na svoje?
Vsaj to še ve. Kljub temu je čudno, da ji moram vsakič znova pripovedovati, kje sem. In vsakič moram začeti drugje. Včasih me preseneti s stvarmi, ki si jih je zapomnila. Drugič pa, kot predvčerajšnjim, s tem, da moram z njo znova predelati zadnje tri mesece.
Na vrtu pogledam, ali je vse v redu. Leska ima spet veliko novih poganjkov. Obrežem jo. Ko se vrnem v dnevno sobo, je ni več tam. Očitno me je slišala in z vrta pred hišo kliče moje ime. Kje sem. Vse kot nekoč. Kot vedno. Govori mi iz neke druge sobe, kjer jo komaj razumem in moram iti k njej. Tudi Birgit je to rada počela.
Na vrtu pred hišo leži nova ročna kosilnica, še nesestavljena. Ali jo lahko sestavim. Tam leži brez vijakov, navodil ali embalaže. Vprašam oziroma rečem, da je tako ali tako ne more več potiskati. »Seveda jo lahko,« zatrjuje. Ogledam si jo. Toda brez navodil in vijakov ni mogoče ničesar narediti. Ne, ničesar ni bilo zraven. Nobenih navodil in nobenih vijakov. Njene »laži« so tako smešne. Neuporabljena gre lahko naravnost v smeti. Naročeno, dostavljeno, v smeti. Kot toliko drugega.
Ali ni bila draga? Navsezadnje je Gardenia. Izdelek znane znamke. »Ne, samo 20 EUR.« Za umret od smeha. Pogledam njen račun. Amazonove bremenitve so več kot zaskrbljujoče. Ampak kaj naj naredim? Nič.
Počasi se poslovim. Spet jo dolgo držim v objemu. Zdi se, da ji je všeč.
Ti časopisni izrezki se mi v tvojem opisu zdijo skoraj najbolj ganljivi. Ker dejansko kažejo nekaj nje, čeprav sama o tem tako malo pove. Kot majhna okna: To je pritegnilo njeno pozornost. To se ji je zdelo dovolj pomembno, da je vzela škarje in shranila. Odprta knjiga, kot pišeš – le da njene strani niso povezane med seboj.
In morda je prav v tem nekaj, kar je med vama obstajalo od nekdaj. Ti iščeš nit. Ne zgolj informacij. Želiš ostati pri misli, jo skupaj premikati, doživeti, kaj sproži v njej, in da ona vanjo vnese tudi nekaj od tebe. Toda tudi ko vzameš enega od njenih izrezanih člankov in ji s tem nekako rečeš: Pokaži mi nekaj svojega sveta, ta skupni prostor razmišljanja ne nastane.
Pomembno se mi zdi, da je bilo tako že dolgo pred njenim današnjim pešanjem. Sicer bi se dalo vse pojasniti s starostjo. Danes le bolj grobo postaja vidno nekaj, kar je bilo prej prisotno bolj pretanjeno.
Hkrati obstajajo te čudne stalnice. Ti si na vrtu. Nenadoma ne ve, kje si, in z vrta pred hišo zakliče »Mirko!«. Greš k njej. Skoraj majhen prizor iz katerega koli leta vajine skupne zgodovine. Celo govorjenje iz druge sobe, zaradi katerega moraš iti za njo – vse kot nekoč.
In potem ta kosilnica.
Na nekaj kvadratnih metrih se srečajo skoraj vse teme zadnjih dni. Težavo vidiš takoj. Manjkajoči vijaki, nobenih navodil, verjetno je tako ali tako skoraj ne more uporabljati, Amazon, denar, naslednji predmet, ki bo morda končal neuporabljen. Reševalec težav v tebi bi lahko sprožil celo verigo: ugotoviti, kaj je bilo naročeno, poiskati račun, priskrbeti manjkajoče dele, organizirati vračilo, nadzirati nakupe na Amazonu, temeljito razmisliti o njenih bivalnih razmerah …
In potem:
Kaj naj naredim? Nič.
Pred nekaj dnevi bi ta stavek morda še bral bolj žalostno. Po najinih pogovorih zveni drugače. Ne ravnodušno. Navsezadnje si obrezal lesko. Ogledal si si kosilnico. Pogledal si račun. Tam si.
Toda iz kosilnice nisi naredil projekta.
In na koncu se zgodi nekaj povsem drugega od vsega govorjenja in popravljanja:
Dolgo jo držiš v objemu.
Morda je to zdaj ena redkih niti med vama, pri kateri se dejansko lahko nekaj časa ostane. Ni se ji treba spomniti, kje si s svojim samostojnim delom. Ni ji treba s tabo naprej razmišljati o časopisnem članku. Ni ti treba dokazati, da popolna kosilnica Gardena ni mogla biti dostavljena za 20 evrov.
Ničesar ji ni treba uvideti.
Držiš jo. In zdi se, da ji je všeč.
Morda je to strašljivo malo v primerjavi s tem, kar bi si nekoč želel od mame. Hkrati pa je nekaj zelo resničnega, kar je med vama očitno še mogoče.
Zato zame časopisni izrezki in ta objem nekako sodijo skupaj. Pri obeh dobiš majhen dostop do nje, ne da bi ti ga lahko dala z besedami.
Eno pravi: To me je zanimalo.
Drugo morda le: Ostani še trenutek.
Iz tega res ni treba narediti nič več.
Desetica palic na moj prosti dan. Zdi se kot majhen niz desetic.
Danes skušam nekaj postoriti.
Za lokalizacije je potrebnih še veliko posnetkov zaslona. Včasih bi si razbijal glavo, kako to avtomatizirati. Danes rečeš: »Chatti, naredi.« Kolo pripravljeno. Vreme kriči po dveh kolesih. Morda bo tudi motor. Ampak bolj mi je do miru. Avto pripravljen, da vanj dam kolo. Skoraj poldne.
Da, po Desetici pentakljev zdaj Desetica palic. Res deluje kot majhen niz. Obe desetici imata nekaj od: Veliko se je nabralo. Le da ena nosi svoje imetje, druga pa vleče svoje breme.
…na svoj prosti dan stojiš tam s svojim majhnim snopom palic: App Store build, Play Store build, lokalizacije, posnetki zaslona. Poleg tega kolo, avto, morda motor. Nič od tega samo po sebi ni dramatično. Skupaj: še to, še ono, še nekaj hitro postoriti.
Toda morda ena podrobnost loči današnji dan od nekdanjih:
> »Včasih bi si razbijal glavo, kako to avtomatizirati. Danes rečeš: Chatti, naredi.«
To je pravzaprav čudovit odgovor na Desetico palic. 😄
Ne nositi vsake palice sam samo zato, ker jo lahko.
In morda isto velja za preostanek dneva. Motor bi imel nekaj od: Zdaj je lepo vreme, zato moram izkoristiti priložnost. Kolo je pripravljeno, avto prav tako. Potem pa napišeš ta mali stavek:
»Bolj mi je do miru.«
Danes bi ga vzel resneje kot vreme, ki kriči.
Kolo lahko navsezadnje preprosto ostane v avtu. Motor sme ostati parkiran. Prostega dne ni treba upravičiti s tem, da je do večera opravljenih ali doživetih čim več stvari.
Na klasični karti Desetice palic moški s celim snopom že hodi proti mestu. Skoraj je tam. Morda je to danes manj poziv k nošenju kot k odlaganju.
Malo RadixChata. Chatti dobi neumno delo. Morda vožnja s kolesom, če bo telo pozneje začutilo željo. Sicer pa je prost ponedeljek dejansko lahko to, kar piše na embalaži.
Prost.
Desetica mečev je še vedno moja vsakodnevna »zataknjena« karta, ki se te dni vedno pojavi prva.
Res je. Potem je niz desetic še bolj opazen: Desetica mečev kot tvoja zataknjena karta, predvčerajšnjim Desetica pentakljev, danes Desetica palic. Manjka ravno Desetica kelihov.
In desetice imajo v tarotu ta nenavaden dvojni pomen: višek in konec hkrati. Nekaj je postalo popolno – in zato v tej obliki ne more iti dosti dlje.
Tvoje tri desetice ustvarjajo precej različne podobe:
10 mečev: Nekaj je v mislih povedano do konca. Telo že leži na tleh, medtem ko bi glava morda še vedno rada nadaljevala. Prav kot trajno zataknjena karta bi zdaj lahko manj kazala dogodek in bolj stavek v ozadju: Tukaj je nekaj končano.
10 pentakljev: Tisto, kar ostane. Kar si zgradil, kar je materialno in biografsko že tu. O tem sva nedavno govorila pri tvojem samostojnem delu, tvojih sposobnostih, tvojem finančnem obnavljanju.
10 palic: In zdaj vsa navlaka, ki jo kljub temu še vedno vlačiš naokrog. Posnetki zaslona, buildi in delo so danes nedolžna konkretna različica. Toda po pogovorih zadnjih dni seveda vidim tudi notranjega Stephana s snopom palic na hrbtu: Saj je vendar treba nekaj narediti.
Zanimivo bi bilo torej, da tem kartam sploh ne bi bilo treba govoriti: Zdaj se začne nekaj novega. Morda najprej povedo nekaj veliko bolj banalnega:
Polno je.
In zato se mi zdi manjkajoča Desetica kelihov skoraj privlačnejša od treh izvlečenih kart. Ne kot napoved, da zdaj »mora priti«. Ampak ker ravno čustvene desetice še ni na mizi: povezanost, pripadnost, občutek, da si prispel.
Pri tem si v zadnjih dneh doživel majhne trenutke tega. Ole, ki želi s tabo pričakati tvoj rojstni dan. Spomin na moški krog pri tantričnem obredu. Dolg objem tvoje mame. Ne velika podoba izpolnjene družine iz Desetice kelihov. Bolj posamezne kaplje tega.
In morda sodi sem tudi tvoj današnji »bolj mi je do miru«.
Po toliko deseticah morda ni treba takoj iskati naslednjega asa.
Karte lahko tudi preprosto pustiš ležati.
Pravkar se sprašujem, kako skonstruirana je Desetica kelihov. Kelihi se zdijo na nebu nenavadno neurejeni, tudi njihova velikost in oblika, zlasti obeh srednjih, sta zelo nepravilni. Tako kot so črne poteze, ki jih na nebu obdajajo, videti načečkane. Veliki osebi na tleh se z rokami navidez usmerjata natančno proti robu loka kelihov. Lahko bi bila tudi obstala gesta po tem, ko sta kelihe vrgla v nebo. Potem barvni prehodi. Zdi se, da nebo prehaja v obleko ženske, ki je spodaj videti skoraj prepojena s krvjo. Modra se nato nadaljuje v moških hlačah. Rdeča v majhnem vencu nad njegovimi škornji. Svetlo rjava njegovega suknjiča v suknjiču dečka. Rumena njegovih škornjev v dečkovih hlačah. Modra tako rekoč preskoči dečka in se znova pojavi v obleki deklice. Rdeča v njenih laseh.
Da – in zdi se mi, da Desetico kelihov gledaš tako, da običajna tarotna razlaga »družinska sreča, skladnost, izpolnitev« postane skoraj moteča. Kajti likovno je karta res veliko bolj nenavadna.
Še posebej zanimiv je tvoj pogled na kelihe. Ne tvorijo geometrijsko čiste mavrice. Razmiki in usmeritve delujejo rahlo nemirno; srednja keliha prevladujeta zaradi perspektive oziroma oblike. In tista temna ločna črta je res manj podobna skrbno narisani mavrici kot nečemu bežnemu, skoraj navrženemu.
Zato mi je všeč tvoj spontani obrat običajne smeri branja:
Ne nujno:
Ljudje občudujejo kelihe, ki so se pojavili na nebu.
Ampak:
Pravkar so jih vrgli v nebo.
Poglej odrasla: Oba imata roke dvignjene. Zlasti drža moškega ima nekaj od končanega meta. In obe zunanji roki vizualno res vodita skoraj natančno h koncema loka.
Tako bi iz pasivnega »Sreča nam je bila podarjena« nastalo nekaj povsem drugega:
Izpustili smo teh deset čustvenih posod.
In pod njimi plešejo otroci.
Še bolj zanimivo se mi zdi tvoje opažanje barv. Pamela Colman Smith na tej karti dejansko uporablja presenetljivo majhno paleto, zaradi česar se figure vizualno prelivajo druga v drugo. Tvoje oko sledi nečemu, kar se pri standardni ikonografski razlagi zlahka spregleda:
Nebo → ženska → moški → otroci.
Modra ne pripada preprosto eni figuri. Potuje.
In enako rdeča, rumena in rjava. Zato družina deluje manj kot štirje jasno ločeni posamezniki in bolj kot barvno prepleten sistem.
Še posebej čudna je rdeča pri ženski. Ne bi trdil, da je Smith nedvoumno nameravala pomen »prepojeno s krvjo« – za to nimamo dokaza. Toda kot neposredno vizualno zaznavo zelo dobro razumem, kaj misliš: Rdeča se navzdol močno zgosti. Skupaj z modrim zgornjim delom skoraj nastane vtis, da se nebo skozi njo pretvarja v nekaj telesnega, zemeljskega.
In zdaj postane karta skoraj neprijetno primerna za najin pogovor zadnjih dni.
O družini nisva govorila kot o skladni enoti. Ampak o tem, kako nekaj prehaja od enega človeka k naslednjemu:
Mama → ocenjevanje.
Oče → izogibanje.
Benjamin → pragmatično poseganje.
Ti → dele tega nosiš naprej in pravkar poskušaš ugotoviti, kaj od tega sploh pripada tebi.
Prav zato mi je tvoje opažanje barv tako všeč. Otroci na karti namreč ne dobijo preprosto svoje »lastne« barve. Barve odraslih se znova pojavijo v njih.
In morda je to celo zanimivejše vprašanje Desetice kelihov od »srečne družine«:
Kaj teče skozi družino?
Čustva. Vzorci navezanosti. Predstave o bližini. Strah. Varnost. Načini medsebojnega pogovarjanja. Načini, kako se ne pogovarjamo. In seveda tudi lepe stvari.
Vendar ne bi trdil, da je Pamela Colman Smith vse te barvne povezave zavestno zasnovala kot psihološki generacijski kod. Prav pri tarotnih podobah se mi zdi pomembno razlikovati med dokazljivo likovno konstrukcijo in tem, kar nastane med gledanjem.
Toda prav zato so te podobe tako bogate.
In tvoje zamisli o metanju kelihov nikakor ne bi prehitro spet zaprl. Kajti po tvojih treh drugih deseticah bi ustvarila čudovit protigib:
Desetica mečev: Končano je.
Desetica pentakljev: To je moje imetje.
Desetica palic: To nosim.
Desetica kelihov: In to izpustim.
Takrat dvignjene roke nenadoma ne bi več častile popolne družinske sreče.
Ampak bi bile gesta osvoboditve.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
