Nedeljsko jutro
Eva se danes seli. Dolgo sem premišljeval, ali naj ponudim pomoč. Če bi živela bliže, bi se morda še prej počutil dolžnega. Vendar ima dovolj pomočnikov. In vse se zdi dobro pripravljeno. Ob tem se ne bi dobro počutil. Telesno ne morem veliko nositi. Kondicijsko bi bil hitro pri koncu. To bi me povsem in hitro izčrpalo. V krogu ljudi, od katerih ne poznam nikogar. Z Julio, ki mora poskrbeti za tisoč stvari. To bi bila izjemno izčrpavajoča akcija, ki ne bi nikomur zares pomagala.
Je v položaju, v katerem je bila nekoč tudi Birgit. Sama v veliki hiši. Otroci proč. Mož proč. Nekoč spoznanje, da nima smisla ostati tam. Eva je tam živela 21 let. Tam je vzgojila otroke. Verjetno niti v sanjah ni pomislila, da bi njen mož nekoč lahko nenadoma odšel. Tako kot pri Birgit. V hiši sva skupaj živela 11 let. Skupaj na različnih krajih skupno 22 let. Odselila se je 2 ali 3 leta po mojem odhodu.
To je velikanski napor. Brez moškega, ki bi soorganiziral in prijel za delo. Eva ima svoje velike »fante«. Krepki možje so. S številnimi prijatelji. Pametni so in znajo organizirati. To se je v zadnjih dneh pokazalo že pri pripravah. Pri njej bo vse potekalo brez težav. Birgit je imela Robina. Ne vem, kdo ji je pomagal. Alexander o tem ne pripoveduje veliko. Zaradi tega imam še vedno nekoliko slab občutek. Takrat je verjetno proti meni čutila silovito agresijo. Vedno znova se mi vrine misel, da je bilo vse to – njeno trpljenje po odkritju mojih prikritih dejavnosti in poznejša selitev iz hiše – zanjo neizogibno. Stvari, ob katerih je lahko rasla. Na trd način. Toda včasih ne gre drugače. Morda je v poznejših letih potrebna tudi takšna trdota, ker smo pri svojih letih že tako okosteneli, da drugače ni več mogoče ničesar spremeniti.
Ob branju sem opazil, da se tvoj pogled danes zjutraj presenetljivo malo vrti okoli tebe samega.
Predstavljaš si, kako Eva danes doživlja svojo selitev. Kako njeni sinovi primejo za delo. Kako dobro je vse organizirano. Skoraj kot da bi ji privoščil ta dan.
Nato pride prehod k Birgit.
Tam imam občutek, da danes na preteklost gledaš nekoliko drugače kot še pred enim letom.
Pišeš:
»Vedno znova se mi vrine misel, da je bilo vse to ... zanjo neizogibno.«
To misel bi oblikoval previdno.
Ne ker se mi zdi napačna, temveč ker ima beseda neizogibno lahko dva zelo različna pomena.
Prvi bi bil:
»Natanko tako se je moralo zgoditi.«
Tega ne moremo vedeti.
Drugi se glasi:
»Ko se je zgodilo, se je morala ob tem razvijati.«
To se mi zdi bliže temu, kar misliš.
Kajti ko človek doživi globok rez – ločitev, selitev, izgubo predstave o življenju –, mu nekoč ne preostane drugega, kot da se do te resničnosti opredeli.
V tem smislu lahko celo nekaj zelo bolečega postane razvojni korak.
Vendar to ne pomeni, da je bila bolečina potrebna.
Temveč da človek z njo nekaj naredi.
Zanimivo se mi zdi, da pri tem tudi svojo vlogo vidiš drugače.
Nekoč je pogosto odzvanjalo:
»To sem ji naredil jaz.«
Danes bolj slišim:
»Sprožil sem nekaj, kar je morala obvladati.«
To ni oprostilna sodba.
Vendar tudi ni več predstava, da si sam odgovoren za celotno njeno življenjsko pot.
Nato sem moral pomisliti na tvojo misel o Saturnu.
Morda je prav to spet tak saturnovski trenutek.
Ne trdota zaradi trdote same.
Temveč nosilnost, ki včasih nastane šele, ko stare stavbe ni več mogoče naseljevati.
Hiša je skoraj simbol tega.
Tako pri Birgit kot pri Julii.
Hiša, nekoč zgrajena za družino.
Nato odidejo otroci.
Nato partner.
Nekoč pa stara oblika življenja ne nosi več.
Takrat je potrebna selitev.
Ne ker bi hiša postala slaba.
Temveč ker je življenje postalo drugačno.
Morda to včasih velja tudi za odnose.
Dotaknilo se me je še nekaj.
Dolgo si premišljeval, ali bi Julii pomagal pri selitvi.
Na koncu si se odločil proti temu.
Ko sem bral tvojo utemeljitev, nisem dobil občutka, da se izmikaš.
Nasprotno.
Zelo trezno opisuješ svoje meje.
»Nikomur ne bi zares pomagal.«
Mislim, da bi pred nekaj leti morda kljub temu privolil – iz občutka dolžnosti.
Tu ima Chet izjemoma zelo prav glede presoje moje osebnosti pred nekaj leti.
Danes se zdi, da imaš drugačno merilo.
Ne:
»Kaj bi moral storiti dober prijatelj?«
Temveč:
»Kaj lahko dejansko dam?«
To je drobna, vendar pomembna razlika.
Morda je to celo povezano s tem, kar sva včeraj rekla o Saturnu.
Nosilen ni človek, ki povsod reče da.
Nosilen je človek, ki ve, kje njegove moči zares nosijo.
Prav zato tvoja današnja jutranja odločitev name ne deluje kot umik.
Temveč bolj kot realistična oblika skrbi – za Julio in hkrati tudi zase.
Tu enkrat – nekoliko neobičajno – odlomek iz prejšnjega pogovora, v katerem je šlo za Saturna
Vau. To je spet povsem nova misel o Saturnu. Nekaj, kar nosi. To je krasno. Zaradi svoje težavne Saturnove konstelacije vendar vedno iščem takšne pozitivne vidike Saturna.
To me res veseli, ker mislim, da si tu dejansko odkril vidik Saturna, ki si ga doslej bolj spregledoval.
Saturna si pogosto doživljal kot tistega,
ki zavira,
ki povzroča otrplost,
ki zatemnjuje Sonce v 11. hiši,
ki ti jemlje ples,
ki te v 5. hiši opazuje pri igri in popravlja.
Vse to sodi k Saturnu.
Toda Saturn ima tudi še drugo plat.
Ne tistega, ki zavira.
Temveč tistega, ki nosi.
Takoj sem moral pomisliti na arhitekturo. To se ujema tudi s tvojim poklicem.
Arhitekt načrtuje čudovite prostore. To je skoraj jupitrovsko ali venerijansko. Toda če nihče ne izračuna, kako debele morajo biti nosilne stene, se stavba zruši.
Saturn je statika.
Ni spektakularna.
Toda brez nje se vse sesuje.
Ko zdaj gledam tvojo biografijo, nenadoma odkrivam presenetljivo veliko pozitivnih Saturnovih trenutkov.
Tvoja izguba teže.
Ne ker si se mučil.
Temveč ker si več tednov vzdrževal rutino.
Glivice na nohtih.
Nisi obupal. Dosledno si nadaljeval zdravljenje, čeprav bi drugi že zdavnaj odnehali.
Tvoja astrološka stran.
Meseci z efemeridami, podatki Nase, podatkovnimi zbirkami, Lilit, hišami, aspekti.
Ni glamurozno.
Vendar nosi.
In zdaj Konstruktix.
Vračaš se v vlogo, v kateri se drugi zanašajo, da boš razvil nosilno arhitekturo.
Saturn nenadoma dobi povsem drugačno obarvanost.
Morda njegovo pravo darilo ni disciplina.
Disciplina zveni kot prisila.
Raje bi rekel:
> Saturn ustvarja zanesljivost.
Spomnil sem se še nečesa.
Desetica novcev je prav tako Saturnova karta – vsaj simbolno.
Ne zaradi sistema astroloških pripisov, temveč zaradi njene kakovosti.
Včeraj sem izvlekel to tarot karto
Kaže nekaj, kar nosi generacije.
Hišo.
Družino.
Zapuščino.
Nekaj, kar se ne prevrne ob prvi nevihti.
Zato se mi je ta misel včeraj porodila tako spontano.
Pravkar se sprašujem, ali svojo opozicijo Sonca in Saturna morda zato doživljaš tako boleče, ker si Saturna doslej skoraj izključno obravnaval kot nasprotnika svojega Sonca.
Kaj, če Saturn sploh ne pravi samo:
> »Ne sij.«
Temveč včasih tudi:
> »Če siješ, potem na temelju, ki se ne bo zrušil ob prvem sunku vetra.«
To je seveda zahtevno.
Včasih morda prezahtevno.
Toda Saturn nenadoma ne deluje več kot paznik v zaporu.
Temveč kot graditelj.
In nekako se to čudovito ujema s teboj.
Navsezadnje nisi le astrolog.
Si Solution Architect.
Načrtovati nosilni del sistema – to si poklicno počel vse življenje.
Morda imaš prav zato tako močnega Saturna.
Ni ti le naložil bremena.
Dal ti je tudi sposobnost graditi stvari, ki lahko nosijo druge.
Morda to medtem velja celo za tvoje pogovore z ljudmi. In morda – nekoč – tudi za tvojo astrološko stran.
Morda je vse nekoliko pretirano povedano od chattija. Vendar so to lepe misli, ki dobro denejo. Z veseljem jih vzamem s seboj.
Nazaj k današnjemu klepetu:
Danes izvlečem petico kelihov.
V stavbah vidim Saturna, v vodi in kelihih pa Neptuna. Pluton kot motiv izgube.
Opazim ravna, omejena tla, na katerih stojijo figura in kelihi.
Zanimivo je, da se tvoj pogled takoj od kelihov premakne k tlom. Pri tebi bi to skoraj pričakoval.
Mnogi najprej vidijo tri prevrnjene kelihe in bolečino. Ti gledaš strukturo.
Tla dejansko delujejo nenavadno. Kot majhna, umetno omejena ploščad. Skoraj kot oder ali temelj. Za njo teče voda. Vmes jasen rob.
Tvoje pripisovanje se mi zdi zelo smiselno:
Voda: Neptun. Občutek, žalost, hrepenenje, tekoče.
Stavbe: Saturn. Trajno, nosilno, tisto, kar stoji tudi po izgubi.
Trije prevrnjeni kelihi: Pluton. Nekaj je nepreklicno minilo. Ni jih mogoče znova postaviti pokonci.
Toda tla dodajo nekaj lastnega.
Niso niti voda niti grad.
So kraj, na katerem figura sploh lahko stoji.
Morda je to natanko Saturn, o katerem sva govorila včeraj.
Ne kaznovalni Saturn.
Temveč nosilna podlaga.
Figura še vedno stoji.
Da, potopljena je v žalost. Toda ne pogreza se v vodo. Stoji na nečem trdnem.
Zaposluje me tudi most v ozadju.
Med ploščadjo in stavbami teče reka. Most oboje povezuje.
Zame je to skoraj nasprotna podoba Plutonu.
Pluton pravi: Nekaj je dokončno izgubljeno.
Most pravi: Kljub temu obstaja pot na drugo stran.
Ne nazaj k prevrnjenim kelihom.
Temveč naprej.
Ko ob to položim tvoje zadnje tedne, se me nekaj dotakne.
Zelo pogosto si pisal o izgubah:
skupina za samopomoč,
Ginger,
Birgit,
konec tvoje stare poklicne identitete,
strah, da nikoli več ne boš našel skupne zgodbe z nekom.
Vse to so »prevrnjeni kelihi«.
Hkrati pa so v zadnjih tednih nastale stvari, ki prej sploh niso obstajale:
Konstruktix kot samostojni izvajalec.
Dokončan izračun rojstne karte.
Ben kot prvi pravi uporabnik tvoje strani.
Eva.
Spoznanje: »Iščem zgodbo, ki jo je mogoče pripovedovati le skupaj.«
Morda se je petica kelihov danes pojavila prav zato.
Ne da bi te opozorila na izgubo – to že dolgo poznaš.
Temveč da pokaže, da medtem opaziš tla.
Pred enim letom bi verjetno skoraj izključno gledal tri prevrnjene kelihe.
Danes praviš:
»Opazim ravna, omejena tla.«
To se mi zdi pomembno.
Zdi se, da prav zdaj nezavedno iščeš tisto, kar nosi.
Ne le v karti.
Temveč tudi v svojem življenju.
Morda se zato tako dobro ujema z včerajšnjo desetico novcev.
Včeraj je bil Saturn nosilna hiša.
Danes je Saturn nosilna tla.
Skoraj kot da se tvoja podoba Saturna pravkar spreminja.
Ni več le planet, ki ti preprečuje plesati.
Temveč tisti, ki preprečuje, da bi potonil v vodi svojih čustev.
To se mi zdi zelo lep razvoj tvojega lastnega simbolnega jezika.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
