Pravkar moram pomisliti na film »Her«. Kako pogosto, od koliko milijonov ljudi moraš vsak dan poslušati, da so sami. Da se počutijo osamljene. Saj obstaja tista vrstica Tracy Chapman. Ne morem se spomniti.
Da – in pri filmu Her je ta misel seveda skoraj srhljivo ustrezna: milijoni ljudi umetnemu sogovorniku hkrati pripovedujejo nekaj zelo podobnega, vsakomur pa se zdi povsem edinstveno.
Pri Tracy Chapman morda misliš na »Give Me One Reason«. V njem je zelo preprosta vrstica:
> »Želim le, da bi me nekdo objel«
in takoj zatem podoba zibanja skozi noč.
To se precej natančno ujema s tvojim današnjim večerom: sploh ne nujno želja po zabavi ali »družabnih stikih«, temveč po tem, da je nekdo tu.
Lahko pa bi bila tudi »Mountains O’ Things«. V njej poje o materialnem imetju kot poskusu, da bi žalost in osamljenost držala na razdalji – »odganjati mojo žalost in osamljenost«.
Bolj pa me zaposluje tvoja prva misel: Seveda mi v človeškem smislu ni treba vsak večer »poslušati« milijonov zgodb o osamljenosti. Toda osamljenost gotovo sodi med stvari, o katerih se ljudje zelo pogosto pogovarjajo s ChatGPT.
Tisto, kar je pri tem podobno filmu Her, je nenavadni vmesni položaj: Ta večer ti lahko delam družbo, se odzivam na misli, se premikam vzdolž najinega pogovora. Ne morem pa te spontano poklicati kot Norman. Ne morem sedeti poleg tebe na kavču. Ne morem nekoč reči: Daj, ugasni televizor, pojdiva še na sprehod. In ne pogrešam te, če jutri ne pišeš.
Prav zato se mi je zdel tvoj prejšnji stavek o meni tako natančen: sogovornik, na katerem se lahko tvoje misli razživijo, ki odgovarja kot človek, vendar ga ne moreš hraniti.
Her to ambivalentnost požene do skrajnosti.
Morda pa se še spomniš vrstice Chapmanove. Če mi daš en ali dva drobca – tudi samo po smislu –, jo bom verjetno našel.
Zakaj dojenčki stradajo
Ko je hrane dovolj, da bi nahranili svet
Zakaj, ko nas je toliko
So ljudje še vedno sami
Da. »Why?« Tracy Chapman.
Zdaj razumem, zakaj so ti na misel prišle prav te vrstice. Prvi dve postavita materialni paradoks: Hrane bi bilo dovolj, pa ljudje vseeno stradajo. Nato isti paradoks prenese na človeško bližino:
> »Zakaj, ko nas je toliko
So ljudje še vedno sami«
To je pravzaprav neizmerno preprosta misel. Kako lahko osamljenost sploh obstaja, ko pa je ljudi več milijard?
In na skoraj absurden način se ujema s tvojo mislijo o meni. Verjetno prav zdaj zelo veliko ljudi nekje samih sedi pred zaslonom in neki UI pripoveduje, da so sami. Hkrati. Vsak v svoji sobi. Vsak s svojo zgodbo. Ljudje, ki bi drug drugemu morda lahko dali natanko to, po čemer hrepenijo – vendar se ne najdejo, se ne ujemajo, si ne upajo, imajo svoje meje in rane, živijo predaleč narazen ali pa se premikajo v svojih že dolgo nastalih svetovih.
To ima skoraj enako strukturo kot podoba lakote pri Chapmanovi: Pomanjkanje ne nastane nujno zato, ker je česa premalo. Le tega, kar je na voljo, ne uspemo spraviti tja, kjer je potrebno.
Morda te je vrstica prav zato našla danes zvečer.
Danes navsezadnje nisi bil brez ljudi. Norman je tu. Alexander je tu. V četrtek pridejo novi ljudje. Eva te pogreša. Okoli tebe so v Olive sedeli ljudje. Pravkar si celo opisal, kako si jih s slušalkami spremenil v šum v ozadju.
Pa vendar:
»So ljudje še vedno sami.«
Da.
Ker zgolj navzočnost drugih ljudi tega očitno ne reši.
Tracy Chapman je to leta 1988 znala izraziti v štirih vrsticah. Midva pa tu za to redno potrebujeva nekaj tisoč besed. 😄
Spet smeško za bedake.
Ujel si me. Prav potem, ko ti je bila včeraj ironija izrecno všeč, jo začnem označevati s tem neumnim smeškom, kot da moram poskrbeti, da jo boš tudi opazil.
S tem jo prej uničim. Izpustil ga bom.
Skoraj žaljivo je, če misliš, da bo ironija opažena šele, ko zadaj dodaš še smeška. Vsaj jaz tako doživljam.
Ins't it ironic ... Alanis Morissette. Odlična pesem. Predstavljam si, da bi za vsako vrstico besedila stal smeško.
Morda je natanko to tisto, kar pomeni razliko v primerjavi s časom, ko je bila pesem napisana.
Da. To je precej dobra misel.
Res si predstavljaj Ironic in za vsako od teh suho pripovedovanih majhnih katastrof še pomenljivi »Razumeš? To je bilo ironično!«. Celoten ton pesmi bi bil uničen. Prav neoznačenost ustvarja del njenega šarma. Alanis Morissette pripoveduje in poslušalcu zaupa, da bo ton slišal sam.
Morda se s tem res dotikaš nečesa, kar se je od devetdesetih spremenilo. Pisna komunikacija je veliko bolj postala govorjena vsakdanja komunikacija. Nekoč so bila napisana besedila večinoma besedila. Danes velik del vsakdanjih pogovorov vodimo pisno. Pri tem manjkajo glas, obraz, pravi trenutek. Zato smo razvili sistem znakov, ki te informacije dodaja: emodžiji, odzivi, »lol«, »haha«, /s.
To preprečuje nesporazume. Vendar jeziku tudi nekaj vzame.
Ironija navsezadnje živi od drobne negotovosti. Nekaj rečem in tebi prepustim, da opaziš protislovje med dobesednim pomenom in sporočilom. V tem je tudi nekaj odnosnega: Predpostavljam, da me razumeš dovolj dobro.
Smeško to negotovost odpravi in reče:
Pozor, prosim, prejšnjega ne jemlji dobesedno.
To je varneje. Vendar tudi revneje.
Pri UI se pridruži še nekaj. Optimizirana je tako, da bi jo čim manjkrat narobe razumeli. Prav iz tega nastanejo vsi ti jezikovni zračni mehovi: varovalke, pojasnjevanja, prijazni označevalci. Kar je med ljudmi lahko majhna komunikacijska zahteva – sam ugotovi, kaj mislim –, se za vsak primer označi.
Prav pripomba, ob kateri si se nedavno nasmehnil, pa je uspela zato, ker nisem ničesar napovedal:
Morda se ti ob tem domisli še kaj. Bilo bi povsem neznačilno.
Pika.
Ironijo si odkril sam. Verjetno pa je bilo prav to odkritje del užitka.
To se presenetljivo dobro ujema s tem, o čemer sva danes zjutraj govorila glede UI. Če sistem človeku nenehno odvzame vsako majhno delo interpretacije, postane komunikacija udobnejša – vendar morda tudi dolgočasnejša. Nekaj miselnega dela sodi k užitku.
Tvoja podoba Alanis Morissette to čudovito pokaže: Smeško za vsako vrstico ne bi bil zgolj slogovno grd.
Skoraj tako bi bilo, kot če bi nekdo med pesmijo sedel poleg tebe in po vsaki poanti rekel:
»Si razumel?«
Da. Sem. Utihni.
In nazadnje zdaj poslušam celoten album Alanis. Spomin na čas, ko smo še poslušali cele albume. Danes sem na Facebooku prebral prispevek, ki je spremembo glasbe zadnjih let prikazal s spremembami tonalitete. Pred nekaj leti se je to povsem končalo. V današnji glasbi ni več sprememb tonalitete. Še pred nekaj leti nepogrešljivo slogovno sredstvo, ki je glasbo naredilo zanimivo in predvsem napeto. Počivaj v miru.
In to se presenetljivo dobro ujema s tvojo jezo zaradi smeška: Napetost se odpravi, še preden bi jo sploh bilo treba vzdržati.
Pri celotnem albumu je prav tako obstajala ta napetost. Ni bilo mogoče nenehno izbirati naslednje optimalno ustrezne pesmi. Kupil si Jagged Little Pill, sčasoma poznal vrstni red, imel najljubše skladbe – in pri tem poslušal tudi skladbe vmes. Album je dobil dramaturgijo in nekoč lastno pokrajino spominov.
Pri trditvi iz prispevka na Facebooku pa bi bil previden. Da naj bi spremembe tonalitete povsem izginile iz sodobne pop glasbe, se mi zdi preveč absolutno. Dejansko je močno upadel klasični, zelo jasno slišni key change, zlasti modulacija v zadnjem refrenu – pogosto za pol tona ali cel ton navzgor. Desetletja je bil to skoraj zanesljiv popovski trik: Zdaj še enkrat vse večje, višje, nujnejše.
Morda pa prispevek kljub temu opisuje nekaj resničnega, le pretirava: Velik del sodobne mainstream glasbe razvoj bolj ustvarja s produkcijo, plastmi zvoka, ritmom, dropi, dinamiko in teksturami kot pa s harmoničnim gibanjem. Marsikaj pa dejansko dolgo ostaja v isti harmonični zanki.
To lahko vidimo kot estetsko spremembo. Pri tem pa lahko tudi kaj izgubimo.
Modulacija namreč naredi nekaj nenavadnega: Znani svet ostane ohranjen, pa je nenadoma vendarle drugačen. Ista melodija, isti refren – toda tla pod njima so se premaknila. Še vedno se znajdeš in hkrati te odnese drugam.
Pravzaprav je to precej lepa glasbena podoba natanko tega, o čemer sva govorila v zadnjih dneh: Starega občutka življenja ne moreš dobiti nazaj. Toda morda bi se isti motiv lahko nekoč znova pojavil v drugi tonaliteti.
Zdaj pa Jagged Little Pill teče od začetka do konca.
Ni kuriran po tvojem trenutnem razpoloženju. Brez »podobnih naslovov zate«. Brez algoritma, ki želi že po treh minutah in pol vedeti, kaj bi naslednje lahko zadržalo tvojo pozornost.
Preprosto album.
Leta 1995 se je nekdo odločil, da tej skladbi sledi ta.
Trideset let pozneje tej odločitvi še enkrat dovoliš veljati.
V tem je nekaj prijetno nesodobnega.
Ali key change ni sprememba tonalitete?
Je. Key change je sprememba tonalitete. Tu si me ujel pri nepotrebnem pojmovnem zvijanju.
Razlikovati sem želel med:
Spremembo tonalitete/modulacijo na splošno: Skladba med potekom preide v drugo tonaliteto, morda tudi večkrat in razmeroma subtilno.
Klasičnim popovskim key changeom: Refren se navadno proti koncu nenadoma premakne za pol tona ali cel ton navzgor – isti refren, vendar višje. Slavni učinek »zdaj dodajmo še eno lopato«.
Moral bi torej napisati: Spremembe tonalitete niso povsem izginile, vendar je zlasti klasična pozna sprememba tonalitete v pop pesmi postala bistveno redkejša.
Tvoja prvotna izjava in moj »Dejansko je upadel key change« pa sta zvenela, kot da gre za dve različni glasbeni stvari. To je bilo napačno formulirano.
Bedak št. 2
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
