The Last of Us, S2E6 »Cena«
Spet zelo dramatična epizoda. V smislu medčloveške drame. Tudi ta mi je bila zelo všeč. Odnos med Joelom in Elli se tu poglobi in začini z družinskim ozadjem iz otroštva Joela.
Na koncu mu tečejo solze. Osupljiva igralska predstava, ki jo pokaže Pedro Pascal, ki sicer ne izstopa ravno s pestro obrazno mimiko. Oven.
Na misel mi pride Gregory Peck, ki je prav tako blestel bolj zaradi odsotnosti raznolike mimike (tudi Oven). Nekoč sem prebral, kako je nekdo o njem v intervjuju dejal (je bila to Vivienne Westwood?), da je v resničnem življenju precej dolgočasen tip. Pravzaprav ni lepo človeka tako opisati. Na misel mi pride še Robert Downey Jr., še en igralec Oven.
The Last of Us – 2. sezona, 6. epizoda: »Cena«
Tvoje opažanje se mi zdi zanimivo prav pri tem, kako igra Pedro Pascal. Njegova upodobitev lika Joela v veliki meri temelji na zadržanosti: malo mimike, pogosto zaprt obraz, skopi odzivi. In prav zato lahko solze na koncu učinkujejo tako močno.
Razlika je med tem, ali igralec ne zna veliko izraziti ali pa njegov lik malo razkriva o sebi. Pri Joelu se mi zdi odločilno slednje. Nadel si je nekakšen čustveni oklep in Pascal ga pogosto igra tako, da moramo bolj slutiti, kaj se dogaja za njim.
V tej epizodi postane to še posebej jasno, ker izvemo nekaj o otroštvu Joela in njegovem odnosu z očetom. Njegova lastna predstava o skrbi očitno ni nastala neodvisno od tega, kako so ravnali z njim samim.
In potem pride Ellie, za katero prevzame očetovsko vlogo, čeprav ta odnos ni niti preprost niti brez konfliktov.
Zadnji prizor je tako učinkovit, ker se za njegovo trdoto nenadoma pokaže velika ranljivost. Solze ne delujejo kot običajno dramsko stopnjevanje, temveč kot nekaj, kar se iz tega lika izvije kljub njegovi običajni samozaščiti.
Kar zadeva tri igralce, si res odkril lepo astrološko skupno točko: Pedro Pascal, Gregory Peck in Robert Downey Jr. so vsi rojeni v Ovnu – 2., 5. oziroma 4. aprila.
Pecka in Pascala v tvojem opažanju vsekakor lahko povežem. Oba znata s skoraj negibnim obrazom ustvariti močno prisotnost. Pri Pecku pomislim zlasti na Ubiti ptico oponašalko. Njegova avtoriteta v vlogi Atticusa Fincha ne izvira iz velikih mimičnih gest, temveč iz mirnosti in drže.
Robert Downey Jr. pa je zame skoraj nasprotni primer. Prav kot Tony Stark se igra z obrvmi, ustnimi kotički, ironičnimi pogledi in nenehno spreminjajočim se obraznim izrazom. Morda to pokaže tudi mejo astrološke skupne točke.
Izjave o Peckovi domnevno dolgočasni osebnosti brez zanesljivega vira ne bi pripisal Vivienne Westwood. Toda misel za njo je zanimiva: človek, ki na platnu očara, zasebno nikakor ni nujno vznemirljiv sogovornik.
V »Ceni« pa me še bolj zaposluje prizor med Joelom in Ellie. Joel zagovarja svojo odločitev, da je rešil Ellie, čeprav ji je s tem odvzel možnost lastne odločitve. In Ellie lahko prepozna njegovo ljubezen, ne da bi mu zato lahko takoj odpustila.
Ljubezen, skrb in spoštovanje samoodločanja drugega tu zaidejo v skoraj nerešljiv konflikt.
To se mi zdi nenavadno zrel prikaz odnosa med očetom in hčerko. Joelu ni treba najprej nehati misliti, da je bila njegova takratna odločitev pravilna, da bi se lahko spet zbližala. In Ellie mu ni treba dati prav, da bi naredila prvi korak proti njemu.
Morda je Pascalova igralska moč na koncu prav v tem, da Joel za trenutek ne more več ničesar nadzirati: ne Elliejine sodbe o njem ne njene pripravljenosti, da mu odpusti. Lahko le še pokaže, kaj mu ta odnos pomeni.
In nenadoma za to zadošča obraz, po katerem tečejo solze.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
